Ima me, da bi brisal blog. In prekrižkal funkcijo, ki bi besedila brisala iz vseh RSS mašin.
Bil je ta blog ventil za moje doživljanje sveta, za moje prenapete mišice za moja prejezna čustva. Dihal je z mano.
Zato se za nekaj časa umikam, ker ne bi rad naredil napake pri odločitvi. Ne želim ga kar tako zapreti, ampak če bo treba, ga pač bom. Vas obveščam. Brez skrbi.
Lp, Blaž
0%Da, vsega lepega je nekoč konec. In nič drugače ni bilo niti z našim kratkim dopustom. Še dva dni in treba se bo vrniti na delovno mesto (no, vsaj eden izmed druščine se vrača na delovno mesto). Petek je tako ali tako prinesel dež in razmočena tla na sobotno jutro niso kaj pretirano vabila k temu, da ostanemo. Poleg tega je mene doma čakalo še zadevanje s paracetamolom v vseh mogočih oblikah in pa spanje, vse z namenom, da bom do ponedeljka zdrav ko riba. Da mi ni uspelo je pa že kar nekako stalna praksa. No, pa gremo od začetka.
Zjutraj smo se zbudili okoli desete ure, sledil je tuš, pranje zob in pa zajtrk številka ena (1) in številka dve (2). V trgovino pa še prej po liter mleka samo zame. Želodec namreč že kaže prve znake izčrpanosti.Že med zajtrkom se poslovimo od prve karavane blondink, ki je na pot odrinila že kaki dve uri pred nami.
Mi pa na tradicionalni kapučino k Kaji, kjer so nastale tudi spodnje slike. Evo, pa je čas za odhod domov. Matic in Urban v Mazdico, midva z Dežmanom pa v najin kabriolet. Ja, ja..tudi Twingiči obstajajo v cabrio izvedbi. Streha dol, rockabillyse gor pa piči miško. Vožnja mine v poslušanju Space Cadetsov in Stray Catsov. Ampak rokenrol ne preglasi kreganja v glavi. Pri obeh. Zapustiti Krk je vedno mučno. Kosilo nekje za mejo, kjer z združenimi močmi pecamo kelnarco. Po mojem smo bili prvi mladci pod 34, ki smo se spravili nanjo, zato je nasmešek kar vztrajal na njenem obrazu.
Zdaj pa nekaj splošnih vtisov in ugotovitev:
Prva ugotovitev je, da Hrvati smatrajo Leteći Odred kot gey grupo. Ta informacija zna biti še kako koristna. Si predstavljaš, da si na počitnicah nekje na hrvaški obali v apartmaju, kamor si uspel pretrogati pol hi-fi sistema. In potem spoznaš tam eno res hudo Hrvatico in jo pripelješ domov. In ti, večni in nepoboljšljivi romantik, prižgeš sveče, prostor naparfumiraš tako, da se uboga reva začne praktično dušiti, greš v kopalnico pobrit dlake na prsih, vmes pa jo razvajaš z glasbo. In kaj je logična izbira? Nekaj umirjeno rockovskega, hrvaškega, seveda. In se začne vrtet Sanjao sam moju ružicu ravno v trenutku, ko prideš ves spedenan iz kopalnice. Reče ti samo še: “Oprosti, nisam znala..” in se po hitrem postopku odstrani iz tvoje bližine. In potem se še cel teden nekje blizu tebe zadržuje njen dvometrski prijatelj, ki ima skrbno urejene lase in popolno izklesano telo, ki je od sonca lepo porjaveno. In ti vsake toliko nameni nagajiv pogled, da ti zledeni kri, ki se ti pretaka po žilah. Fantje, brišite ta komad iz vseh mogočih kompilacij yugo muzike. Ziher je ziher pravijo.
Druga ugotovitev je, da je imeti tiča še vedno težje, kot imeti menstruacijo. Ampak se bom tu ustavil, ker se znajo ženske nekoliko jeziti name. Imam pa vse potrebne podpore, da to dokažem, če slučajno dvomite.
Tretja ugotovitev je, da imej za v mesto vedno na sebi pičkohvatno srajco in klobuk.
Obljubil sem vam še en rekord, kajne. Se bom držal obljube. Tako, tretji rekord je povezan z mojim tenom. Iz morja sem namreč prvič prišel natanko tako bel, kot sem bil, ko sem šel tja. Barva se ni spremenila niti za odtenek. No, temu jaz rečem šank boja. 
Še nekaj o stanju vetra in dostavah.
Stanje vetra tisti teden: začetki tedna so povezani z lahno sapico. Kasneje se je veter okrepil in včasih podkovan z nekaj piri prerasel v burjo. Za trenutek. Tramontane nismo doživeli. (morda vas kdaj razsvetlim o pomenu tega vetra za sikfake)
Dostave ali deliveriji: se dogajajo vse dni v tedni med dvanajsto in polnočjo. Še ena podpora k temu, da je s tičem težje živet.
Komentarji petih glavnih junakov zastopanih v pivopisih:
Urban: “Ej, zakon..”
Dežman: “Čak, da se skoncentriram..da vse premislim.. ..Matr je blo gut!”
Matic: “Jst nočm domooooov! Pomojem bom joku v avtu.”
vaš Sikfak: “Model, tole je blo bolš kot lani. Drugo leto spet?”
Naša najbolj zvesta fanica: “no.. .. .. … … … … pavza.. … … … … čudni pogledi.. … … … pavza.. … … ..to je sasvim dosta.”
Več zaključkov se mi na to zaspano jutro pač ne da vleč. Sem vam pa obljubil slike, kajne? No, slik dogajanja praktično ni. Tudi posnetkov ne. Mogoče vam naše podvige pripopam kdaj kasneje, saj ni zadnjič, da smo se šli glasbenike. Samo ne vem, če ne bomo takrat spet preveč pijani, da bi vse skupaj posneli.
Sem pa zadnji dan, ko smo bili še vsi zalimani poslikal malo akterje pa tudi dve gasilski imamo. Komentarji ne bodo vsebovali imen oseb, ker me ovira zakon o varstvu osebnih podatkov. Za pridobitev imen, telefonskih in mogoče celo organizacijo slepih zmenkov pa se lahko prijavite s posebnim obrazcem. Dobite jih pri fotografu ali pa jih stegnite dol iz vašega fotoaparata. Vsebovati morajo doprsni portret, celotni portret, po želje pa tudi fotke iz emo angle-a. Zainteresirane (ne zainteresirani) se javite v komentarjih pa bomo po mailih. 
Fantje so še prosti.
Tako, to smo mi štirje. Dream team od lani in Dežman, ki se je pridružil letos. Slike so, kot rečeno, posnete zadnji dan, ko se nam že zelo pozna izmučenost. Zato na dveh slikah Polautomatski sakrivać mamurljaka™ by Ray Ban. Ostala dva sta pa tako ali tako lepotca brez primere, podočnjaki gor ali dol.
V nadaljevanju tisti posebni plac opisan v sredinem postu (se mi zdi?) in pa dve gasilski. Resna in vesela. Wiii.
No pa še en komad za vas. Tole se je poslušalo na poti nazaj. Fantje so neverjetni:
0%Po jutranjem postavljanju šotorčkov se naš Urban zavleče nazaj pod baldahin in odspi še kitico ali dve. Potem si naredi prvi zajtrk (v seriji treh, ki so bili običajno zaužiti do trenutka, ko sem jaz vstal). Ostali ga presenetimo, saj se tokrat dvignemo že okoli enih. Odhod na plažo potem pa hitro nazaj na zajtrk. Tokrat smo si gosposko privoščili žar. Seveda, spet moram delati. Spečem krompir, bučke in gobice. Prava vegi žar plošča. Da pa zajtrk vseeno ne bi bil tako zdrav sem ga zalil z veliko olja. Urban, požri se. Ti pa tvoje zdravo življenje. Že od včerajšnjega dne pa je ostala posodica tržaške omake. Sede zraven krompirja in gobic. Preveč. In med zajtrkom sem podrl svoj drugi rekord (še vedno v nizu treh). Ko sem se primajal nazaj na plažo me je prijateljica zavohala na en meter. Zmagaaaaa! Česen je res najboljša stvar na svetu. Vzdržuje črevesno floro in odganja hudiča ter ženske. Čakaj, čakaj. Ali ni to isto?
Dve uri danes preležim na plaži. Ker je pač oblačno in ni strahu, da bi me sonce opeklo. In da bi za vedno izbrisalo mojo aristokratsko belino in me spremenilo v Cigomirkota. Vmes sem šel dvakrat v vodo, dokaj velik dosežek. In se počasi spravim nazaj proti prikolici, kjer ostali spijo. Da počasi začnem s pripravami na večerni izhod. Jebeš tuširanje, saj smo na morju pa veter piha. Raje začnem s pirčki in jamram, ker mi je zmanjkalo limon. Kar jih nisem porabil jih je ostalo na tistem pomolu, kjer sem se ga v četrtek napil. Kriza. No, pa se je vseeno izkazalo, da bom šel pod tuš.
Razbesnela se je namreč huda nevihta, ki je pregnala vse v prikolice in šotore. No, nekatere reveže tudi v gostilno, ker jim je šotore pač zalilo. Pivo zna biti čisto konkretna tolažba, tako da je izbira logična. No, camp se je kar na enkrat izpraznil in govor je potihnil. Blažen mir. Idealno za sprehod. Po kakih petnajstih minutah sem se narisal nazaj v prikolico premočen do kosti in z velikim nasmeškom na obrazu. Končno malo miru! Milina! Za ogrevanje pa že pred brisačo nekaj žestokega.
Odločitev je padla, napijemo se ga kar pod baldahinom. Glede na prejšnji večer (in kako smo prišli domov) edina logična izbira. Moj brat je sicer odšel na ribolov (govorimo o ribicah na dveh nogah), mi pa smo ostali v prikolici. Mali nam je iz trgovine pripeljal še steklenico enega res ogabnega vina (Urban, si moral biti pa že res pijan, da se ti je zdelo takrat dobro), v hladilniku so bili še zadnji pirčki, na mizi pa konjak in amareta. To slednje je precej ogabna zadeva, ako bi koga zamikalo, da poskusi. Pili smo tako v samoti in osami, daleč od vsakršnih znakov civilizacije, ko se nam je pridružila še ena fletna gospodična, za katero se je kasneje izkazalo, da je naša največja fanica.
Pivo in vino sta imela svoj magični učinek, kateremu pa sta nekaj pridodala še majhnost prostora in hudo onesnažen zrak, ker smo pač talenti zažgali kokice. Pa lepo sem rekel, da bo potrebnega več olja. In, ta magija je v nas zbudila umetniškega duha. In se je vrtel prog metal na zvočnikih in meni ni dalo miru. Vzamem dve piksni, notri vržem kokice, ki niso počile in uporabim piksni kot ropotulje. In še malo kot činele in prehodne bobne. Urban si na hladilno skrinjo postavi prazno pločevinko piva, prazno steklenico vina in napol prazno steklenico amarete. Še dve čajni žlički in imamo najlepšega bobnarja na svetu. Dežman je poskrbel za base s tem, da je loputal z vrati hladilnika in po njih tolkel s plastičnimi kozarčki. Harmonija zvokov je odmevala v radiju 2 metra od prikolice, potem pa jo je zadušil dež. Nad njo pa je bila nekako najmanj navdušena naša fanica. Nekako logično.
Kasneje smo si privoščili še popoldansko malico in za njo večerjo, potem pa nas je zdelalo. Vmes nekje je Dežmanu uspelo politi še vsaj 4,87 decilitra mleka po hladilniku. In tipson je bil navdušen nad samim sabo. Oz. nad tem, da je zgrešil preostanek tržaške na spodnji polici.
Cel teden žganja in spanja bolj tako-tako je pustil posledice. Tudi dve uri zgodnejša budnica je naredila svoje. Ura je dve in vsi štirje se odpravimo spat. Ob štirih nas prebudi brat, ki je prišel iz ribolova in sledila je zamenjava, potem pa spanje naprej. Jutri je treba vstati že ob desetih, da se pospravi in pripravi za odhod domov.
O tem in splošnih vtisih pa v naslednji objavi.
Tale komad me je pa konkretno zabil, ko sem nekaj jamral. In se mi je zato priljubil:
0%Torej, kaj je delalo tisto žganje tam? Preprosto. Temu se reče “zlata rezerva”. To je tisto, kar se pije, če slučajno zmanjka vsega pira, viskija, vodke, denarja, vse trgovine pa imajo (pre)velikega varnostnika. In iz njih sem želel narediti svoje improvizirane limonce. Pa je ostalo pri želji. Zakaj? O tem pač nekoliko kasneje.
Po jutranjem pljuvanju svete vode po cesti zraven parcele smo prvo darovali nekaj navadne vode bogovom, da nam ne bi preveč zamerili. Sledilo je rutinsko kopanje, tokrat brez pranja zob. Vsaj zame. Saj smo na morju pa veter piha pa sonce sije. Potem pa nazaj proti prikolici na priprave za pripravo kosila. Ker smo bili že vsi siti takih in onakih testenin smo si privoščili nekaj boljšega. Tortijijeee, majkaaa! No..to pač pomeni, da je treba večino stvari narediti na žaru. In če se gre za žar se čutim dolžnega to opraviti sam. No, že s samimi pripravami je bilo veliko dela, če ne bi združili moči, bi jedli zajtrk ob 20.00. Ker pa smo bili vsi po vrsti lačni in pridni smo ga jedli ob 19.00.
Tortilije so bile po mojem mneju še boljše kot lani, zato je padel moj prvi osebni rekord v nizu treh, ki so padli na morju. Pojedel sem namreč 5 tortilj. In potem še en res velik kos sladoledne torte, ki sem jo izboril s tem, ko smo malemu Luki (Burić jr.) narisali Muflona™ kot darilo za njegov 8. rojstni dan. Dežmana sem komaj prepričal, da ga ni prebodel s sulicami, noži in kaj-jaz-vem-še-s-kakšno-navlako in zažgal. Bodoči ALU umetniki pač. Te bi na sliko dodali svega i svaćega.
Večerja je pospravljena, sedaj je na vrsti posoda. In zakaj sem vedno jaz na vrsti takrat, ko jemo nekaj velikega, ko jemo fakine hrenovke pa pospravljajo drugi? No, pa saj v družbi še enega sikfaka niti ni bilo tako težko, kot je misliti.
Hrana in posoda sta pospravljeni, sedaj je treba pospraviti le še pirčke v ruzak, ki je izoliran, da ostanejo lepo hladni in smo pripravljeni za odhod. Opaaa..počasi. Sikfak bo pred odhodom izpraznil še kak vrček piva. In tu je odgovor, kam so šle vse limone. No v bistvu samo pol. Nič jasno? Nič hudega. Ja, da razložim: ker sem zaostajal s pijačo in ker pir ni bil ne vem kako mrzel sem si moral domisliti način, da mu zvišam viskoznost. In to storiš tako, da notri narežeš limone. Verjemite mi, kar teče po grlu. Za nameček vsi, ki smo ostali, spijemo še šilce travarice (in, kar me naredi še bolj srečnega je to, da je bila konkretno skritizirana, kar pomeni, da v jeseni dobim celo steklenico domače hrvaške travarice). 3 piri in šilce travarice. Ready to go? Ne, ne še.
Ponovim idejo iz prejšnjega dne. Da bom pač prišel po glavi. Pa me gleda Dežmo nekoliko čudno. In jaz njega. Strmiva drug drugemu v oči, ko mi z glasom razočaranja izpove svoje nestrinjanje: “Pa zakaj jo pa maš. Te bo ona nosila domov.” Zasmejem se in v trenutku največje sproščenosti me prešine nora ideja.
Imam jo! Imam jo! Najboljšo pivsko igo do sedaj. Želite vedeti, kako gre? Vzameš nož z ostro konico. Gledaš, da je dovolj težak. Postaviš se pred italijanski (nujno!) avtodom in zalučaš nož vanj. Če se nož ne zapiči moraš piti. In potem meče naslednji, dokler ni krog dopolnjen. Postopek potem ponoviš, dokler prvi ne pade dol ali dokler te Italijani ne začnejo preganjat ali dokler je še kaj ostalo od avtodoma. Ja, lahko si predstavljate, kako osovraženi so Italijani v campu, hihi.
No, vmes po grlu spolzita še 2 pirčka in čas je za odhod. Nismo prišli daleč. Jaz le do prvega pomola, kjer sem bolj ali manj uspešno nadaljeval s pitjem. Nakar sem počasi začutil, da bo treba domov, ker bodo drugače pizdarije. No pa sem šel. Oziroma so me nesli, kar sem izvedel naslednji dan. Zadatek izpolnjen skroz i skroz.
Dežman in Urban ta čas razkazujeta obvladovanje kitare in bolj-za-en-kurc posluh v mestu. Njun honorar: 5 rund pira. Mislim, da so častili Nemci. Lahko pa da so bili Italijani. Ali pa so bile Italijanke tiste ta luštne? Ne spomnim se več. Eden izmed tam zbranih jima je na koncu segel v roko in rekel: “You two, you’ve got future!” To si je pa že vredno zapomniti.
Medtem sem se jaz doma streznil, sta prišla nazaj. Nakalena kot opice. In smo šli na Plav še eno zaigrat v upanju, da bo še kdo tam. In je bil. Teta, ki je pometala betonsko plažo. Juhej. No, vsaj cigaret mi je prižgala. Urban je, tradicionalno, zaspal na plaži.
Zbudiva ga in odvlečeva domov, kjer padejo še 3 konzerve paštet. In gremo spat. Zjutaj se je Urban zbudil (mimogrede, bil je edini, ki je spal zunaj pred prikolico, ostali smo spali notri) in se nasmejal nagajivim pogledom mladenk, ki so se sprehajale mimo. In se mu je precej zdelo. No, kasneje je ugotovil, da so tisti pogledi nič več in nič manj kot odziv na jutranjo intenzivnost njegovih hormonov (in naša jutra so bila okoli treh, ko je ves camp že na nogah). No, pa to je tudi že naslednji dan. O tem pač več jutri.
Lp, Blaž.
Tole smo bolj poslušali igrat Urbana. Peli nismo, ker nihče ni znal besedila:
0%Po malo bolj sentiš izpovedi nadaljujemo s tem pivopisjem (potopis iz potovanja, katerega namen je vlivanje enormnih količin piva vase). Pa poglejmo:
Če je bil torek sladko-grenka simfonija pa je v sredo zavel popolnoma nov veter. Če sem še v nedeljo zjutraj v groznih bolečinah (ja, hudi problemi s kislino, ki jim niti razni Rupuruti niso kos) sredi Splita zatrjeval, da ne bom več pil se je v sredo vse to spremenilo. Teden, ko gremo že tradicionalno na Krk (v Ježevac) je pač tisti ventil, ki poskrbi, da se vse sranje, ki se ti nabira čez leto pomeša z alkoholom in izloči. Tako ali drugače.
Dan se je začel okoli treh, ko je sledilo zalimano sprehajanje po kampu z zobno ščetko v ustih. Kasneje je sledila plaža nato pa zajtrk. In takoj za tem kosilo. Drugi dan zapored makaroni. Jutri bo nekaj drugega si govoriš, med tem, ko vase bašeš še zadnje kose. Pirček, cigaret in na priljubljeno lokacijo. Le-ta se nahaja ob vhodu na parcelo, kamor zvlečeš ležalnike, napihneš prsi, povlečeš notri trebuh, napneš mišice na rokah in opazuješ. Opazuješ dekline, ki se sprehajajo po plaži čisto poleg tebe. Obvezno se seveda dereš “delivery” za vsako, ki pristopiclja mimo. Da je drugi trije majstri slučajno ne zgrešijo. In tako mine eno pivo, mineta dva, minejo trije, ko se odločiš da se danes ne boš šel stuširati. Mine četrto in mine peto, ko skleneš, da boš danes prišel po glavi domov (op. a. do prikolice). In se odpraviš na Plav, kjer obljubljajo koncert. Yugo rock koncert. In to brez Krokodilčkov in Hude mravljice. Sramota.
Nekaj cajk, nekaj dobre muzike, vse skupaj pa za opazovati nekje od daleč čisto solidno. Ves ta čas srkaš pivo in se smejiš Urbanu, ki je že kar fletna komica. In potem se fantje muzikanti spokajo z odra in dajo priložnost profesionalcem. Mi smo imeli tokrat s seboj eno kitaro pa smo kaj hitro našli nekega Italijana, ki je tudi imel svojo. In tipček je špilal noro dobro. Pa se nismo dali. Urban je prijel za kitaro in mu, kljub temu, da je bil mrtvo pijan, pokazal vraga. Človek je še vedno igral kot pravi profesionalec. Solaža iz I believe in a thing called love na akustiko še ni bila zaigrana bolj popolno. Jaz se kitare nisem niti dotaknil. Razen za eno improvizacijo v D-duru. Pač je pri meni tako, da je zmožnost igranja kitare obratno-sorazmerna s pijanostjo. Je pa zato zmožnost petja premo-sorazmerna s količino piva. In sem pel. In to leto sploh nismo tako hudičevo velikokrat odigrali To be with you in pa Wild world. Udarili smo nekaj Gunsov, nekaj domačih Parnih, nekaj Queenov in Metallice. Še Edguyi so prišli na vrsto. Pa seveda obvezni Krokodilčki in pa Huda mravljica. Yugo rock na jugu pač seka.
Urban je nekje vmes odšel odtočit in se je vrnil čisto moker. Ja, seveda, Đekson je padel v morje, kakopak. Naravovarstvenik kakršen je je želel poskrbeti, da ne bo na obali niti kapljice njegovih izločkov, zato je stopil po nekem betonu preraslem z algami do vode. In cepnil. In je cepnil drugič. Se je pobral, opravil svoje in odšel nazaj po malo manj drseči poti. Cel teden smo načrtovali nočno kopanje. Pa mu je uspelo. Podzavestni vzgibi?
Kakorkoli..on domov po sveže cunje, jaz in Dežman pa naprej s Sweet home Alabama. In po tem še nekaj težjih komadov, kjer je prišla do izraza moja pijanska višina. Glasu namreč. In takoj za tem sem se spokal domov, ker sem presodil, da je to edina varna stvar, ki jo lahko narediš po tem, ko ti je en sumljiv Italijan že tretjič v blazno sumljivem tonu reče: “You’ve got a great voice.”
In še dobro, da sem bil tako pri sebi, da sem pobegnil domov, saj je kasneje še vsaj trikrat vprašal: “Where’s the guy with a great voice?”
Do doma sem prišel in to po nogah, torej mi je spodletel načrt, ki sem ga skoval v zgodnjem popoldnevu (op. a. ob 20.00). Tam je že čakal Urban. Suh in pripravljen na nove dogodivščine. No, jaz sem ostal pred prikolico, si na mizo prinesel pivo in v glavi so se mi zbudili znani glasovi. Tega ne moreš več spiti pa če si sam Bog, Jezus Kristus in Chuck Norris v eni osebi. Pa sem ga vseeno, pijanec v meni je bil močnejši. Dežman in Urban pa sta ta čas že lezla na neko ribiško barko na poti proti mestu. In se zraven drla. Prvi: “Urbaaaan, neeee!”, drugi pa: “We’re all living on a red fishing boat.” Kakorkoli. Močno dvomim, da je bila barka ribiška. Prej je šlo po mojem mnenju za izkrivljen pogled na mali razpadajoč čolniček.
Kaka ura ali dve sta minili, prišla sta nazaj in vsi skupaj smo si privoščili makarone s tuno ob pogledu na sončni vzhod. No. Oba. Dežmanu je bila ljubša pašteta. Sedaj lahko mirno umrem.
Tu pa se dan še ne konča. Nekateri si k postelji nesemo cedevito. Drugi zagrabijo polno plastenko s prozorno tekočino, na kateri piše “Jana - naravna izvirska voda”. In seveda ob tem ne računajo s tem, da zna biti v tisti plastenki vse kaj drugega kot voda, če greš na morje s Sikfakom.
In je blo zabavno zjutraj gledati. Požirek. Tri-sekundna analiza okusa. Ugotovitev, da ne gre za vodo. Skremžen obraz. Pobeg iz prikolice. Pljuvanje po tleh. Kričanje na krivca (ki se sploh ne počuti krivega, ampak se prešerno smeji). Ugotovitev, da gre za žganje. Odhod nazaj spat. Tu pa se že začne naslednji dan. O tem pač v naslednjem postu.
Lp, Blaž.
Pa še malo Edguy-ev za obujanje spominov:
0%Pravkar odprto pivo omamno drami moje čute, bučanje valov tam nekje v daljini pa v meni prav nasprotno zbuja nek nepoznan občutek miru. Opazujem kazalce na uri. Zdi se, kot da bi v tem trenutku obstali. Počasi se začenja najlepši dan mojega življenja. Dan, ko sem spoznal, da imam vsaj enega pravega prijatelja.
Kasneje tistega dne, ki se je ustoličil kot dan pred najlepšim dnem mojega življenja sem opazoval tvoje roke, kako nežno božajo moje. Nohti so kazali sledi velikega pričakovanja. Nekateri smo pač pretirano neresni in si privoščimo tudi do triurno zamudo. Sicer pa nisem nikoli natančno povedal, kdaj pridem. Ko sem končno prišel si me objela na tisti posebni posesivni način. Način, ki ga obvladaš le ti. Stisnila si se k meni in nekje nad trebuhom pustila odtis tvojih mokrih prsi. Pa ni bila samo majica deležna mokrote. Zakopani v moj vrat so ti na dan privrele solze.
Na mojo pobudo nisva govorila že nekaj tednov. Preveč jezen sem bil nase, ker sem zaradi svoje napake zapravil res lepo prijateljstvo. Pogledal bi ti v oči pa nisem zbral poguma. Odvlekla si me stran. Kakih petdeset metrov od obale tistega zame prekletega otoka. “Pizda si, pizda si, pizda si…” In bolj, kot sem ti razlagal zakaj, manj si me bila pripravljena poslušat. Mene pa je bolj motilo dejstvo, da te nikoli nisem videl nasmejane. Ta dan pa nasmešek ni hotel izginiti iz tvojega obraza. “To je zbog toga, jer te opet vidim ti bezobrazna svinja!” In si spet skrila solze za ta tvoj smeh, ki pa je vseeno dajal vtis, da ni čisto nič zlagan. Kot, da bi slutila, da bo vse v najlepšem redu. Ti, pesimisti, kot ga svet še ni videl.
Zvlekli so me stran od tvojega objema, kar je bilo zame delno rešitev, delno pa največje trpljenje. “Oćeš danas nekamo s mnom? Samo ti i ja?” vprašaš. “Pridi pome ob desetih” odgovorim in te objamem v slovo.
In si prišla Dve kitari, nekaj piva, moj vokal in vrtni ogenj so ustvarjali vzdušje takrat. In prišla si ravno med Parnimi, najino grupo. Oh, dojeli so namig in že pokajo, kako prijetni dečki. Po minuti ali dveh ostaneva sama. Le ti in jaz na mestu, kjer se je vse skupaj začelo. Z obrazom se približaš mojemu obrazu in v tvoje nebesno modre oči se prikrade bel vzorec v obliki pajkove mreže. Kako se lahko nekatere oči tako spremenijo? Tvojo sapo čutim na ustnicah, ko tvoje poiščejo moje in se jim približajo na razdaljo, ki je več ne bi smel tolerirati. Ne, ne na tisti dan. “Kako da te mrzim, već sam pokušavala Blaž dao si mi sve a danas ćeš mi sve to uzet. Ali takav ti je život. Win some lose some,” tiho zašepetaš. In vem, da razumeš vse, kar ti govorim, popolnoma jasen sem. Pa se iz nekih čudnih vzgibov delaš, da ti ni čisto nič jasno.
Še vedno trdim, da bi bilo lažje za oba, če bi me v tistem trenutku sovražila. Naredil sem napako, ki je povzročila veliko trpljenja, zaradi katere sem koncu koncev jezen sam nase. Večkrat sem tisti dan poskusil pa sem se vedno zbal. Lahko bi te že prvič vsilil sovraštvo do mene pa me je bilo strah. Konec koncev te imam še vedno rad. Pa sem le zbral pogum. Ko si odšla si na vratih ponavljala: “Glupaća, glupaća, glupaća…” Sesedel sem se nazaj na posteljo. Preveč izmozgan sem bil, da bi ti sledil. Odšel sem po pivo in cigarete, da se za sekundo pomirim. V klečečem položaju v hladilniku poiščem pivo in se počasi zravnam. Obrnem se in v tistem trenutku dobim klofuto. Pločevinka je bolj zaradi presenečenja kot zaradi moči udarca zletela po tleh in ustvarila svoj lasten vodomet spenjenega piva. “Ti sam si rekao da svoje ubojice ne možemo zaboravit.” In se spet delaš, da ne razumeš. Ostajaš kljub temu, da te odslovim. Preveč krivega se počutim, da bi te lahko imel ob sebi v tistem trenutku.
“Ti si moja edina prava prijateljica in še pri tej sem zapravil vse zaupanje zaradi bedaste napake.”
In nisi se obotavljala več kot pol sekunde preden si mi stekla v objem. “Opraštam ti. Da li ćeš uvjek biti tu kraj mene?” V napol pridušenem tonu odvrnem, da bom. In v tem trenutku si tudi ti dočakala moje solze.
Hvala ti! Ker me samo ti ljubiš na tak način.
0%Točno tako, Sikfak je nazaj. Bolj živ kot zdrav pa še živ je bolj tako-tako. In kaj mu je narediti? Logično, sledi popis škode za obdobje njegovega dopusta.
Vsak dan dopusta se je dogajalo in to včasih še preveč. Zato vsak dan dobi svojo objavo, na koncu pa sledi še objava o splitskem dogajanju. Ne toliko o koncertu, ne toliko o dnevu preživetem v Splitu in o kopanju v praktično čisti nafti ampak bolj o eni mali skupinici kmetičev, ki so bili tako zblojeni, da si zaslužijo svojo objavo. Ampak o tem čez kakih 5 dni.
Kakorkoli, iz Splita smo se vrnili v ponedeljek zjutraj. Kava v Lepi žogi je bila zanič, vožnja do doma pa tudi ni bila prijetna. Doma me je čakalo kosilo, potem pa en kratek obisk proti severu. In smo se primajali domov okoli dveh. Spanje ob treh in budnica ob osmih. Ven iz tople postelje, do enajstih sem si skuhal kavo in se stuširal. Za več ni bilo ne časa ne energije. Okoli dvanajstih tako odrineva. Jaz (Sikfak #6) in Dežmo (Sikfak #3). In to v ritmu rokenrola v Twingiču s pomično streho. Ja, kar cabrio mu recimo.
Ob treh sva v Ježevacu, kjer sledi zajtrk, kosilo in popoldanska malica, takoj za tem pa kopanje. Zvečer se po tradiciji pije (želodec tokrat ni protestiral) in igra kitaro na plaži nekoliko ven iz campa. Zapazijo nas neki Estonci in že smo ob njihovi prikolici, kjer nas pitajo z nekimi ražnjiči. Rekli so, da je meso človeško ampak pri njihovi polomljeni angleščini bi lahko bilo tudi puranje ali pa svinjsko. Kakorkoli., še dobro, da sva si z Dežmanom zjutraj pri meni naredila zalogo besedil z akordi, saj je Urban imel s seboj samo yugo rock komade. “Saj veš, huda mravljica pa Krokodilčki.” Bravo, Urban!
Torek je bil najlepši dan mojega dopusta, zakaj pa v naslednji objavi.
0%Dobrega pol leta že blogam. Bolj ali manj intenzivno. V tem času sem se kar nekaj stvari naučil, ob blogih sem odraščal, razmišljal, pisanje mi je bilo v veselje in sem se mu res posvetil. Zabavno je bilo. Sploh v zadnjem obdobju, ko sem se pridružil druščini tu na SiOL-u. Res ste face vi tukaj, pogrešal vas bom, da veste.
Ah, ne bom govoril o tem, da sem se izpel. Res bi raje uporabil besedo izgovoril ali izpisal pa imata prasici čisto drug pomen. To je tako klišejsko. Pač, pride obdobje v življenju, ko se moraš premakniti naprej, zlesti na naslednjo stopnico, da lahko potem pomilovalno gledaš vse ostale, ki so ostali tam spodaj. In si kar naenkrat večji od njih, čeprav imaš samo meter in sedeminsedemdeset. In kompleksov glede višine ne kompenziraš več s širokimi rameni. In blog me trenutno ne more spremljati, čeprav mi je za to zares žal. Nisem se lahko odločil in verjemite mi, da bom tole vse skupaj še kako pogrešal. Ampak drugače ne gre. Se bom pa zagotovo vrnil, ne vem še kdaj ampak bom! Naj vas to ne skrbi. Ko pride čas.
Sovražim poslavljanja. Objava je časovno nekoliko zamaknjena. Ko boste vi to brali mene že zdavnaj ne bo več. Priklopljen na pločevinko piva ali raje dve in cigaret bom odšteval ure do Maidnov. Končno sem jih dočakal. Zdaj me čakajo samo še Floydi (upam) in Metallica pa sem izpolnil svoj “must see” seznam. Kasneje grem uživat na morje.
Dobro, nerad pa vseeno. Jaz se držim obljub. In če sem obljubil, da bom z vami spregovoril o tem, kdaj se vrnem, potem tudi bom. Iskreno, ne vem, kdaj se vrnem, res ne. Nočem obljubljati, ker to pomeni, da se bom moral obljub držati. Zato bom rekel verjetno. Verjetno se vrnem čez kake 2 tedna. Zakaj šele takrat, se sprašujete? Jah, tako je to na morju. Piješ, piješ, piješ, piješ, se skrije sonce in je čas za kopanje, potem piješ da se pogreješ in potem spet piješ, piješ, piješ, piješ. In potem padeš dol. Vmes nekam daš enih 6 obrokov hrane. Žar po možnosti. In naslednji dan vse skupaj ponoviš. No in tako deluješ od torka do nedelje. V nedeljo se namreč vrnem.
Ampak ne bom obljubil, da bom pisal v nedeljo. Ne upam. Verjetno bo trajalo tja do četrtka, da v red spravim svoj želodec. In potem tja do sobote, da si uredim po podstrehi. Če ne bo v petek preveč noro. Če bo, se zna zavleči. Ampak verjetno, pozor, verjetno! vam kaj lepega napišem že pred tisto soboto. In v ponedeljek se vrnem za eno popoldne domov. Če ne bom preveč utrujen bom prišel vsaj vaše umetnine prebrat. Pa kaj pokomentirati.
Da si nebi kdo zdrznil napisati, da me pogreša! Gre v istem momentu na black listo. Spočijte si malo od mene, ko pridem nazaj bom svež, prerojen, popolnoma nazaj vpet, ogovorjen in vpisan. Spell checker me ne spusti čez, če uporabim kake druge predpone.
Lp, Blaž.
0%Pred kratkim je bilo nekje izpostavljeno, da je blog osebna zadeva, sredstvo, da izraziš sebe, da se z njegovo pomočjo projeciraš na splet. Spet druga oseba, ki me dobro pozna, je rekla, da na blogu lažem. S tem se seveda ne bom strinjal, ker jaz ne lažem, kvečjemu sem in tja prikrojim resnico. Sem pripovednik. Vse kar povem potemtakem ne more biti res.
Pa dobro, sem razmislil zadevo. Še vedno ne želim, da bi si ljudje mnenje o meni ustvarjali na podlagi bloga. Ker bi lahko bili razočarani/prestrašeni/pretirano presenečeni, ko in če me spoznajo. Zato pišem o stvareh, ki nimajo pretirane zveze z mano. Ne želim biti oseben, ker ne želim, da me spoznajo ljudje, ki si tega ne zaslužijo. Občutljiva duša sem, ki se hitro naveže na človeka in je potem prevečkrat opečen. Zato že v začetni fazi odganjam ljudi, ki niso vredni moje pozornosti. In ker je blog javno dostopen, na njem ni mojih osebnih stvari, saj bi se s tem razgalil pred celim slovensko govorečim ljudstvom, ki zna uporabljati internet in zna brati. Okoli sebe pač ne maram množice, osebne stvari pa jih privabljajo kot vonj piva zlovešče metalce.
Ampak, danes vam naredim uslugo. Spoznali boste - v kolikor boste to želeli - en zelo poseben del mene. Moje največje ljubezni. To so moje tri debeluške in ena suhica. Te žvetike imam najrajši na svetu in jih ne dam za nobeno ceno.
Pa začnimo od začetka. Prvi debeluški ne bom postavljal oltarčka, ker si jih postavlja večinoma kar sama. Njen blog, predvsem tale kategorija. Pove zadosti.
Moja druga debeluška je že precej stara in bolehna. Ampak se drži. Razvajenka moja je samo tisto, kar ima najrajši in to v velikih količinah. Saj bi bilo bolje, da bi ji omejil količino hrane. Pa si ne morem pomagati, ko me gleda z njenimi velikimi očmi in prosi za pajs tistega sendviča, ki sem si ga ravno naredil. Kakorkoli, debela kot je, izgleda graciozno.
Viva, BTW, če te napade ko prideš želi le malo pozornosti, nič več. 
Tretja moja debeluška se je ravnokar odločila, da ima dosti moje rame in Shinedownov zato se je odločila za sabotažo. Uspelo ji je odtočit na moje hlače (kako tipično), zdaj pa skače po tipkovnici (zatorej oprostite za vse tipkarske napake). Hvala kurcu, da se zaveda, da se po moji frštekariji (ki je mimogrede moja peta ljubezen) ne ščije. Vsaj upam, da se. Tudi Skinner (ne, imena nisem pobral iz Simpsonovih) je ena velika razvajenka, tako kot prejšnji dve debeluški. Ampak je tako prekleto luš’n, ko je tiste piškote. Dokler se še lahko premika zanj ni diete.
Skinner1: Skinner prvič. Ja, če se le da ti bo zlezel na glavo. Potem pa lahko le upaš, da ima še kaj prostora v mehurju.
Skinner2: Skinner drugič. Moja razvajena debeluška pač.
Četrta ljubezen pa ni debeluška. Čeprav je težka. Mahagonij dela svoje. Je pa zato zvok toliko lepši. Ja, gre za Ibanezko. Metalcem Jacksonke, rokerjem Gibsonke in Fenderce, nam multipraktikom pa Ibanezke. Hehe, spet lažem. Priznam, obseden sem z Ibanezkami in to preveč.
Ibanez SZ520: Tudi slikanje kitar je kdaj dobro. Sedaj celo vidim, da bi jo bilo pametno malo olajšati prahu.
Toj to, bi rekla moja prva debeluška. Mogoče pa še kdaj spoznate kaj mojega sveta. Za enkrat pa naj bo to kar to. Dovolj bo za enkratno dozo.
Lp, Blaž.
P.S.: Se opravičujem za slabo kvaliteto slik. Moj fotoaparat pač ni neko čudo tehnologije. In podgano je blazno težko slikat brez fleša, ker je preveč hiperaktivna žival (za razliko od najbolj lenega psa na planetu). Zato so slike precej temne..se mi jih ne da urejati. Delajte se, da mislite, da so slikane ponoči.
0%Sledeči pogovor je fiktiven pa bi kaj lahko bil resničen.
Oseba 1: Pozravljeni, sem doktor Vstavipriimek.
Oseba 2: Pozdravljeni! Iz česa pa ste doktorirali gospod Vstavitaistipriimek?
Oseba 1: Vpisal sem se na FDV!
Ja, včeraj se mi je uspelo vpisati na FDV, komaj. Medtem, ko na ostalih faksih potrebuje bodoči študent za vpis povprečno 10-15 minut sem jaz bil tam zaprt okroglo uro. Da ne omenjam, da če greš študirat kadrovanje avtomatsko ne smeš biti vešč v pisanju in retoriki. Oba predmeta se mi namreč pokrivata z obveznimi predmeti. Torej, moj stil ostaja isti, prikupno zmeden in zateženo analitski, debata, katere sem se po letu premora tako zelo veselil, pa tudi ne pride več v poštev. Kakorkoli, med ostalimi predmeti mi ni nič pretirano dišalo. Razen tistih, ki se prekrivajo. Se bomo pač v jeseni menili glede tega, da bom na predavanja hodil bolj poredko.
Ampak to še ni najhujše. Sredno šolo sem sovražil. Tam sem bil malo poseben, človek, ki vedno pove kaj misli. Na naši gimnaziji pač velika redkost (pa ne, da sem zdaj kak biser zaradi tega). Zaradi tega nisem bil ravno oboževan s strani profesorjev. In na informativcu (za faks) so oblubljali na tone sproščujočih debat s profesorji (oziroma boljše, našimi profesorskimi kolegi, wtf?), absolutne možnosti kritike, samostojnost, ipd.
In kaj se zgodi, ko se primajem tja? V roke mi porinejo knjižico, v kateri me okličejo za ovčko. Ne zajc, ne kit, ne nosorog, ne konj, bik, vol, paličnjak, prasec..ne, ovčka.
In temu jaz rečem tretji šolski sistem zaporedoma, ki se mi je uspel zajebati. In ta zadnji se mi je zajebal, še predno sem ga dobro začel. Grem prepričevat celo žlahto, da je hodit v šolo brezpomensko. Danes se bolje zasluži s krajo.
Lp, Blaž
0%
