12.07.2008

Kompilacija 1

Čuden naslov. Sliši se kakor, da vam želim prodati kako poceni zgoščenko z neko kvazi glasbo. Kvazi glasba oz. muzika s krizo identitete. Torej tista muzika, ki bi rada bila muzika pa to ni. In nikoli ne bo. No, nisem nek posrednik med založbo in kupcem in zdi se mi, da imam kar izostren okus za glasbo, tako da je strah odveč.

Gre preprosto za to, da to ni moj prvi blog. Pišem ga že dobrega pol leta in to kar intenzivno (0,8 objave na dan, če se ne motim). Kriza je, ker je blog na nekem portalu, katerega odrasli (ali raje zrelejši) bralci ne obiskujejo ravno pogosto. Zato sem se preselil sem, da ba najboljši posti iz prejšnjega bloga ne bodo šli v pozabo jih bom limal sem, po tri na dan, v take čudne kompilacije.

Danes začnemo bolj zajebantsko:

Boga ni!

Budilka zazvoni, tokrat ob devetih, kar je bolje kot ponavadi. Časa imam vse do enajstih, tako da kavo spijem popolnoma mirno, brez kakršnekoli naglice. Zares bi lahko rekli, da sem užil vsak trenutek tistega jutra. Vonj po svežem cvetju je dramil še tiste zadnje čute, ki jih kava ni uspela prebuditi. Celo želje po cigareti iz neznanega vzroka ni bilo več. Bil sem naposled svoboden. Moje misli so se rešile vseh okov. Izpustil sem jih na plano, one pa so se igraje zapodile proti viru svetlobe. Proti soncu, ki je to jutro sijalo tako posebno lepo. Vedel sem, da bo to moj dan. Dan, ko bo moja eksistenca končno dobila smisel.

Šel sem v kopalnico in se pogledal v ogledalo. Točno na sredini čela mi je čez noč zraslo novo oko. Tretje oko, chaapa’ai, oko modrosti, čakra čistosti. Vedel sem, da bolj popolnega dneva za mene več ne bo. Zavriskal sem, kolikor glasno sem pač mogel in na usta se mi je prikradel tisti zajedljivi nasmešek.

In potem kruta realnost. To ni tretje oko, to je samo zelo velik in ogaben mozolj. Zdaj vem, da boga ni!

Družabne igre

Dnevi postajajo daljši, vse topleje in topleje je. Sonce sije z večjo močjo, pomika se vedno bolj na sever. Prišla je pomlad, rožice cvetijo in ptički pojejo. Vse brsti in kar kliče po življenju. Najlepši letni čas.
In ko je že vse tako lepo, si vse skupaj še polepšamo s spomladanskimi opravili. Prekopavanje vrta, urejanje gredic, prva košnja, obrezovanje dreves, pospravljanje garaže in še bi lahko naštevali. Prekrasno, kar naenkrat so naša življenja popolna. In potem se zgodi tisto grozno.
Dnevi so kar na enkrat spet neverjetno dolgi, prestavijo nam uro, tako da v večerih sonce še kar nažiga, kmalu se konča šola in naših bo vseh 24 ur na dan. Grozno! Kam z njimi? Vaš najljubši* bloger ima rešitev.
Predstavljam vam nekaj svojih najljubših družabnih igric, ki so se igrale v naši rodbini po materini in očetovi strani in se prenašajo iz generacije v generacijo in tako naprej že mnoga leta. Želim vam približati kulturo igranja takih iger, saj so izjemno koristne tako za vaše psiho-fizične sposobnosti, kot tudi za družbo, katere del ste. Pa preidimo kar k prvi:
1.) Ukazuj in oviraj
Št. igralcev: vsaj 2, od tega mora biti vsaj eden na socialno višjem položaju od ostalih in mora imeti neizpodbitno avtoriteto
Igralni prostor: kjerkoli v stanovanju ali v njegovi bližnji okolici
Kako igrati: igralec, ki ima v igri avtoriteto mora v najkrajšem možnem času nasprotniku zaukazati čim več različnih stvari(ponavadi so to dela v gospodinjstvu ali na vrtu), ko pa jih le-ta začne opravljati mu mora biti čim bolj v napoto, kar doseže s tem, da se giblje okoli njega v maniri, ki ne nakazuje na kakršnokoli namernost. Igralec, ki ima avtoriteto zmaga, če nasprotniku zada živčni zlom, igralec brez avtoritete pa, če nasprotnik obupa.
Prepovedi: igralec brez avtoritete ne sme govoriti v brado, zavijati z očmi ali se fizično znesti nad nasprotnikom. Pri igralcu z avtoriteto omejitev ni.
Namig: poskusite pošteno razdeliti igralce. Če bo preveč igralcev z avtoriteto bo manj ljudi, ki bodo delali in stvari ne bodo opravljene. Če bo preveč igralcev brez avtoritete, bo nasprotnikom oviranje težje in fizično zelo naporno. Idealno razmerje je nekako 2:2 ali 2:3 v korist neavtoritativnim igralcem.
2.) Zbudi in zgaraj
Št. igralcev: vsaj 2, od tega mora biti vsaj eden na socialno višjem položaju od ostalih in mora imeti neizpodbitno avtoriteto
Igralni prostor: kjerkoli v stanovanju ali v njegovi bližnji okolici (ponavadi začnemo v postelji in ob njej, nadaljujemo pa zunaj)
Kako igrati: Za igro je pomembno, da izberemo primeren čas. Moj predlog se glasi: sobota zjutraj. Le glejte, da ne začnete prepozno. Ob 6-ih je dobro, ob 7-ih je še boljše, ob 8-ih je že nekoliko pozno. Ko začnete je pomembno, da je igralec brez avtoritete še v postelji (najbolje je, da ima mačka, če ga nima bomo morali to nadoknaditi kasneje, ko se bomo z njim bolj mučili). Nasprotnik ga mora na najgrši možni način zbuditi (grši kot je način, več točk prinaša). Ko se prvi igralec prebudi lahko zbudimo še ostale (poskusimo si izmisliti nove načine) in ko se primajejo za mizo jih postrežemo z mrzlo kavo(ki smo jo, seveda, pripravili že kake pol ure prej) z besedami:”Kaj pa nisi prej vstal!”. Med tem, ko pije mu ne smemo pozabiti zastavljati kar najbolj nadležnih vprašanj o prejšnjem večeru. Ko popije mu naložite toliko dela, da ga ne bi opravil niti Chuck Norris osebno. Odslovite ga z besedami:”Ko boš končal si prost!”.
Igralec z avtoriteto zmaga, če se nasprotnih fizično zruši ali če zvečer ne more ven, ker ima še preveč dela. Igralec brez avtoritete zmaga, če mu do petih uspe napraviti vsa dela.
Prepovedi: igralec brez avtoritete ne sme govoriti v brado, zavijati z očmi ali se fizično znesti nad nasprotnikom. Pri igralcu z avtoriteto omejitev ni.
Namig: za prebujanje so najbolj primerne taktike: potegnemo odejo z njega; deremo se na ves glas; pošljemo v budnico 5-letnega brata, ki grize; žgečkamo po podplatih; v posteljo spustimo psa, podgano ali katero drugo domačo žival; polijemo z vsaj litrom ledeno mrzle vode, ipd.
Primeri nadležnih vprašanj: s kom si bil včeraj?, kako si spal?, ti je bilo treba toliko piti?, si danes prost, imam namreč veliko dela? (seveda za odgovor sprejmemo le trdilno poved), ipd.
Primeri del, ki jih naložimo nasprotniku: pranje avtomobila, prekopavanje vrta, košenje, prenašanje kamnov iz enega konca na drugega, polaganje keramike in fugiranje, ipd.
Če vidite, da izgubljate tekmo lahko nasprotniku skuhate zanič kosilo.
Za igralce brez avtoritete ni namigov. Žal. Upam, da ste si prejšnji dan kupili cigarete.
3.) Because I said so (ali: I make the rules)
Št. igralcev: vsaj 2, od tega mora biti vsaj eden na socialno višjem položaju od ostalih in mora imeti neizpodbitno avtoriteto (priporoča se čim večje število igralcev, od tega eden z avtoriteto)
Igralni prostor: doma ali v šoli
Kako igrati: igro začne igralec z avtoriteto. Le-ta mora tokom igre postavljati neumna pravila, ki jih morajo ostali upoštevati. Vsako novo pravilo mora podkrepiti z besedami “Because I said so!” ali “I make the rules!” (slovensko: “Ker sem jaz tako rekel/rekla!” in “Jaz postavljam pravila!”). Če tega ne naredi izgubi eno življenje od 5-ih, ki jih ima na začetku igre. Igralec z avtoriteto izgubi, ko je izgubil vsa svoja življenja. Igralec brez avtoritete izgubi, če se na kakršenkoli način upira, če se umakne iz igre(pa čeprav za kratek čas), če ne upošteva prepovedi (spodaj) ali če govori s svojim soigralcem.
Prepovedi: igralec brez avtoritete ne sme govoriti v brado, zavijati z očmi ali se fizično znesti nad nasprotnikom. Pri igralcu z avtoriteto omejitev ni.
Namig: bolj kot je pravilo neumno, več je možnosti za zmago. Če uspete kot igralec z avtoriteto dokazati, da ste popolnoma brez hrbtenice, možganov in lastnega mnenja ste na dobri poti, da eventualno zmagate. V pomoč naj vam bodo dretje, ukori, matematične enačbe in funkcije pa tudi angleška slovnica pride prav (v verbalni ali trdo vezani obliki). Dokazovanje brez argumentov in očitno sprenevedanje sta taktiki, ki vam kanita pomagati, da zmagate igro.

Pa veselo igranje!

*In najbolj samovšečen.

Mesija

Danes kadim cigaret in gledam potok, ki počasi drsi mimo, ter vse tiste meglice, ki se ležerno dvigajo iznad njega. In se mi utrne zares nenavadna ideja. Jaz sem drugi Jezus, mesija, božji odposlanec. Pa ne zaradi tega, ker me vsi tako kličejo, zaradi dolgih las in nekoliko “kosmatega” videza. Naj vam razložim.
Nekoč sem nekje (ali so tako rekli v osnovni šoli ali pa na televiziji, ne spomnim se več) slišal, da se nam prvotni prebivalci Amerike (v nadaljevanju Indijanci – če bom besedo sploh še kdaj uporabil v tem blogu pa ne vem) maščujejo za inkvizicijo in poboje med preseljevanjem belske populacije na vzhod Amerike s tobakom. Le ta vsako leto pobije nešteto ljudi, do odkritja Novega sveta pa ga belci nismo poznali.
Torej, če logično sklepamo, s tem, ko kadim prevzemam na svoja pleča grehe svojih prednikov in se žrtvujem, kot se je Jezus za nas žrtvoval na križu. Plemenito, kajne?

Grem na čik.
P.S.:Verniki, to ni napad na vašega boga. Le bolna domišljija izrojenega uma.

Blaž.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

5 komentarjev

  1. Nika Nika pravi:

    hehe, sikfak :) lh bi povedu da si se preselu :)

    18.07.2008 ob 20:30

  2. sikfak sikfak pravi:

    Sj bi, ko bom meu cajt da kej napišem. Šiht, razvajena baba pa blog. Neki je pač treba opustit. Sm se odloču za blog. Napaka?

    20.07.2008 ob 11:51

  3. Nika Nika pravi:

    razvajena baba? nebi rekla :)

    26.07.2008 ob 16:01

  4. sikfak sikfak pravi:

    Hehe..to vsaka reče. ;)

    27.07.2008 ob 11:45

  5. Nika Nika pravi:

    vsaka? :???: jah no… možno :)

    27.07.2008 ob 14:10

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !