24.12.2009

The future of historymaking is brighter than ever..

Šivam star volnen polover, ki je razpadel po celi dolžini rokava. Jebat ga. Še zmeraj je moj najljubši, in bo verjetno tudi ostal. Že pred časom sem ga po principu danes-ne-delajo-več-dobrih-stvari1 ukradel očetu. Za nedoločen čas. Če me preživi, kar mu iskreno želim, mu ga zapišem nazaj v oporoki.

Kljubujem strahu, ki se vleče že odkar sem končal s prvo sezono Californication in vztrajno, delček za delčkom, gledam drugo. Ne maram histeričnih, Nori na Mary stil zapletov, pokvarijo in zagabijo mi film. Verjetno iz podobnih razlogov (plus predvidljivost) na maram romantičnega sranja in vekavih dramic. Kot je na primer (že tretjič) Šepetati konjem, ki ga fotr kar noče prestavit (pa saj je še vedno super možakar ampak okusa za filme pa nima). Verjetno mi je zato toliko bolj všeč dejstvo, da je g. Moody spet v elementu. The future of historymaking is bright again.

Ni pa tako svetla prihodnost današnje mladine. Zadnjič sem gledal kardelo mulcev ob pikadu v enem od ljubljanskih kafičev blizu neke relativno ugledne gimnazije (zakaj se še vedno vleče vzporednice z ugledom gimnazije in vzgojenostjo gimnazijcev res ne bi znal razložit). Čisto mirno sem srkal kavico, nič jim nisem hotel, da ne bo pomote. Kalnarca je gospa v najboljših letih. Spoštovanja vrednih. Sicer je pa prizemljena, polna energije in vedno pripravljena za štose. Profil kelnarce, ki bi ga iskal, če bi imel svoj lokal. Na žalost se mi zdi, da je edina, ki bi dosegala standarde.

Ampak to še ne pomeni, da ji lahko mulac, ki se je ravnokar dobro odcepil od maminega joška, serje po glavi in se pogovarja z njo, kot da mu je vrstnica iz šole. Halo, a tako govori tudi s starši doma?2 Če bi bil jaz na njenem mestu bi ga stolkel, ga prisil da plača tako, da bi mu glavo zaril v skrinjo z ledom in ga brcnil na cesto ter mu dokončno prepovedal vstop v lokal.

Saj nič ne rečem. Tudi nas so že vrgli iz lokala ali dveh. Ali treh. Ampak mi smo igrali po pravilih rokenrola. Nikoli pa nismo bili nespoštljivi do nekoga (sploh starejšega) in nikoli nam ni uspelo česarkoli (namerno) razbiti. Ampak kakor sem poslušat tisto klapo tam ob pikadu, sem dobil občutek, da jim manjka še vse kaj drugega kot problemi ki so rešljivi z bontonom (po glavi).

Zakaj za vraga ne bi raje omejevali slabe vzgoje, kot tega, ali imajo geji in lezbike pravico do otroka ali ne? Šibe in bazuke nazaj za kateder pa naj še kdo pisne in ne piše po pravopisu, če upa. No, v takih časih bi pa tudi jaz bil učitelj. Danes – vsa čast tistim, ki do pokoja pridejo kot verižni kadilci.

Lp,  Blaž.



Povedano po slovensko:
  1. Zadnjo dobro stvar so naredili 15. aprila leta 90. No takrat je bila proizvodnja končana, kdaj so začeli pa nimam jajc vprašat in si v bistvu niti ne želim vedet .:(nazaj):.
  2. saj ne, da bi jaz lahko bil za zgled, ampak osnovno spoštovanje do ljudi pa še premorem .:(nazaj):.
No, ali pa tudi ne.
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !