Arhiv za kategorijo epika .

12.07.2009

Narobe blog – retrospektiva

Zapisano pod epika, rokenrol, sikfak avtor: sikfak

Narobe blog? Retrospektiva? Now, what’s that suppose to mean? Nič takega, le čestital bi si rad za eno leto bloganja. Narobe bloganja pravzaprav. Vse skupaj se je namreč začelo 12.7. leta gospodovega (a se to drugače z veliko napiše – saj ne da bi napisal z veliko kakorkoli, ampak zanima me pa vseeno) 2008. Ni si težko zapomnit, vlekel se je mačkast dan po mojem devetnajstem rojstnem dnevu. Takrat je nastal prvi zapis na tem blogu, ki pa je bil v bistvu le sestavljen iz treh zapisov iz prejšnjega bloga1 in enega res lame uvoda. Hja, vsak začetnik je težak, jaz sem bil za nameček še nekoliko sprijen. Kar v veliko manjši meri ostajam tudi danes.

Torej, zakaj narobe blog – s tem vprašanjem vas popolnoma ne namenoma še vedno mučim ampak vam moram povedat, da še nismo prišli tja. Moramo še dvakrat ajat. Ali pa zavrtet čas naprej. Vruuum, here we go. Torej, ker je takoj ko je nastal z nekaj težavami2 shodil, potem pa je s časoma postajal len in je samo še hitro dirkal po vseh štirih, kasneje mu je od vsega znanja ostalo le še to, kako se sedi s podprto glavo in danes je nebogljen in neaktiven. Vsake toliko sicer podre kupček in na površje priplava kaka objava, ki je pač – za kozlat.

Ja, na tem mestu oblubljam, da se bom kar se da popravil, po drugi strani pa bi rad izrazil globoko spoštovanje vsem tistim, ki imate reden šiht, ženo, otroka, zraven pa še preurejate stanovanje, da imate še energijo blogat. Meni vzame po 8 ur na dan šiht, 4 popoldneve Nika, ostale 3 pa lahko samo še spim. Klanjam se.

Kot se spodobi pa bom leto zaključil z malo statistike:

Blog je v tem letu obiskalo (kot pravi Statcounter) 43,283 ljudi, ki je skupaj naklikalo 68,812 pageloadov. To na kratko pomeni 122 ljudi na dan, od tega se jih približno 85 vrne, preostanek – 37 torej – pa je svežega živeža. Skupaj ne glede na status naštancajo v povprečju 194 klikov na dan. V tem letu sem napisal 144 objav, kar pomeni ena na približno 3 dni, kar lepo ponazarja mojo lenobo. Idej je namreč veliko več. Kakorkoli, objavo je v povprečju komentiralo 10 ljudi, kar upošteva najine dialoge z Niko, tako da je realna številka verjetno tam okoli 5. Vseh komentarjev je 1,554. Le prištejem še konzervirane šunkarje, ki me imajo izgleda zelo radi, ta številka naraste na krepko čez 5.000. V tem letu je, če me spomin ne vara, naslovnica siola gostila link do moje strani 10-krat. Število izpuščenih vejic je pred kratkim preseglo vse števne meje in se je uvrstilo v Guinnessovo knjigo rekordov. V komisiji je sedela tudi sama kraljica grammar nazijev – Magrateja.

Tehnično: okoli 55% ljudi, ki pride na blog uporablja DSL povezavo, 34% pa je klasificirano kot unknown. Si predstavljam, da so to verjetno uporabniki SiOL-a, ker tu pač nikoli ne veš, kako hitro bodo stvari šle. Še vedno pa kar 3% ljudi uporablja klicni dostop, kar me opozarja na to, da morda nekje v daljni preteklosti obstaja časovni stroj. Piiiip, hrkhrkkrrrrrh, piiiiip, tu, ti, ta..piiip.60% ljudi brsklja s FF, 25% jih uporablja IE, za njimi caplja Chrome z 6%, prav toliko jih ima tudi Opera. Visitor loyalty je bolj v kurcu ampak statistika pravi, da je kar v redu. :) Bere me 9 hudih študentk iz študentskih domov v Ljubljani in 7 bogatih pribočnic na ministrstvu za javno upravo. Po nekem čudnem naključju pa se za mano ozirata tudi 2 izmed osebja na psihiatrični kliniki v Ljubljani. A naj me bo strah? Ma ne, zih sta 2 hudi sestri v mini krilu pa z joški, ki jih komaj stlačita v modrček. Bere me nekih 5% ljudi izven naše države. 53% bralcev pride prek povezav iz drugih strani, 13% direktno vpiše ta preklemansko dolg URL, preostanek me najde prek spletnih iskalnikov. Pa smo pri ključnih besedah. Nekaj resničnih iz preteklega meseca:

  • “biti geek” – o, ja. To sem jaz.
  • “bluzenje med izpitnim obdobjem” – to pa nisem jaz.
  • “bobrov sindrom” – sliši se tako noro kul, da moram preverit, kaj to je.
  • “dieta rana na želodcu” – spij ogromno alkohola in močne črne kave, pojej veliko maščobe, bodi pod stresom in veliko kadi. In bodi prepričan, da imaš tablete za želodec venomer s seboj.
  • “fri najtežji faks v sloveniji” – spet nekdo, ki po netu išče pravljice za svoje otroke. Najtežji faks je in bo ostal FDV.
  • “izpit namesto mene” – če se kdo javi imam še enega za položit.
  • “kdaj se macke gonijo” – odpri okno. Če že danes zvečer ne boš slišal ničesar si daj pregledat ušesa.
  • “kdo je bila prikupna deklina danes na igrišču” in kje sem bil jaz ves ta čas?
  • “menstruacija se vleče cel teden” – pritožuj se, ko ti bo cel teden zamujala.
  • “najlepše oči” – so od Nike, pika!
  • “podiplomc na fdv-ju” – tastr, nauč se prej sluvensk.
  • “sex med divjimi živalmi” – rawr!
  • “tole spijemo pa gremo” – počasi bo treba, ja.
  • “striptiz psihologija” – nekaj novega. :lol:
  • “zelite ki škarja menstruacijo” – WTF?
  • “ambivalentno čustvo do moža” – malo večkrat ga pofukaj!

Povzeto: droge, psihologija, FDV, kaj je najtežji faks, seks, prasice in razne bolezni vključno z nikotinsko krizo.

V tem letu sem doživel tudi Bložič in pa srečanje blogerjev v Celju. Povsod je bilo super in upam, da se še kdaj vidimo. Hvala vsem ki prebirate, komentirate in vračate usluge s svojimi prispevki! Se beremo/čujemo/vidimo v prihodnje!

Lp, Blaž.



Povedano po slovensko:
  1. katerega URL-ja vam še vedno ne izdam – ob enem pa predvidevam, da ne znate googlat:P .:(nazaj):.
  2. ala zlatenica in alkoholizem .:(nazaj):.
No, ali pa tudi ne.
  • Share/Bookmark
13.04.2009

Disleksija

Zapisano pod epika, groteska, sikfak, sit-down komedija avtor: sikfak

Ne rbamio zradivla za dsilkesjio, rbamio nkeaj kar pvro in zdjano čkro psotvai na pvro in zdjano mseto v bsedei.

Jst sm jebeni revolucionar. Pa že. Če ne zaradi drugega, ker sem ravnokar ovrgel teorijo nekih uglednih znanstvenikov. Ha! :)

  • Share/Bookmark
9.04.2009

Definitivno obsesivno..

..in mogoče malo kompulzivno.

Veste, kaj so ambivalentna čustva? Vam razložim na svojem primeru. Odprem predal in se prepustim vonju mešanice čajev, ki se počasi privije do mojega nosu. Danes bom kamilice. Ki so spravljene v škatlici, kjer se skriva nekaj plasti filter vrečk, ki se držijo skupaj. Po dve in dve. Vsakič, ko odprem to škatlo, da bi jih skuhal za naju, se moram zadržati, da ne bi vrgel stran tiste vrečke, ki me že neka 2 meseca gleda iz vrha škatle. Ker pač moram vzeti 2 na enkrat in to pomeni, da ostane ta vrečka tam do naslednjič. Ti se verjetno ne bi strinjala, ker imaš rada liha števila, ampak sorazmerje je pač treba ohranjat in negovat. Ja, tudi pri čajnih vrečkah. In število stopnic mora biti liho. Pika!

Danes sem porabil tisto vrečko. Veselje. Iz česar preprosto sledi – danes pijem čaj sam. Žalost. No, to, dragi moji je ambivalentna situacija. Boli in ni prijetna, če vas slučajno zanima. Ker lahko postavim kamilice pod nos in srkam vonj, ki te nariše na notranjo stran mojih vek. Skupaj s tvojim zateženim “ti si čuden, kamilice je treba sladkat,” skupaj s hvaležnim nasmeškom, ko se ti spravim odstrant vrečko iz tvoje skodelice. Česar še vedno ne razumem čisto. Boli, ja.

Pogrešam te.

  • Share/Bookmark
7.04.2009

Bejbe tega sveta..

Zapisano pod dogaja, epika, rokenrol, sikfak avtor: sikfak

..požrite se od zavisti!

Eno za mamico, eno za očita, eno za bratca..

In poleg vsega sem dobil še voden ogled po vseh njegovih fensišmensi klaviaturah iz 60-ih in 70-ih. Ha!

Pod črto:


Dejansko pod črto:

Za fotke hvala ostriginim fotografom. Poleg mene na fotkah še (urejeno po vrstnem redu lepote od najlepšega do najgršega: Kordiš, Nika, Gal – le kdo bi ga zgrešil, ha)

  • Share/Bookmark
26.03.2009

Diši po sreči

Zapisano pod POZOR: osladno!, epika, sikfak avtor: sikfak

Še vedno se mi zdi fenomenalna poteza. Čeprav si se potem celo ponedeljkovo jutro držala name. Ja, te zbuditi nekoliko pozneje, da si imela ravno še čas vstati, se umiti in obleči za šolo. In seveda ne dovolj, da spakiraš vse svoje cunje, ki so se čez vikend nabrale po vseh kotih moje sobe. Tako lepo te je gledati, ko si razjarjena in stiskaš ustnice v tiso smešno grimaso. Še sam ne vem, zakaj si tako lepa, ko se jeziš. In zakaj se potem moram smejat, čeprav trenutek definitivno ni primeren. Pač tvegam tisti udarec pod rebra, vredno je. Lahko bi jih dobil še deset vendar se takrat vedno, kot po čudežu, pomiriš. In se nasmeješ z mano, mi stisneš lupčka in odideš proti šoli v nov dan. Opazujem te še nekaj časa in potem izgineš za vogalom. To je verjetno sekunda, ko začnem mislit nate, z drugimi besedami, v mojem grlu se začne cmokasto nabirati občutek pogrešanja.

In potem dolg dan. Vem, da je zate vedno daljši in to me vedno drži pokonci. Močna punca si in to me navdaja s ponosom. Nasmehnem se tej glupi ideji, ko se tudi med kosilom doma ne gre znebiti misli nate. Tja nekam do srede se bom že spravil skupaj, ponavadi tako nekako deluje princip pogrešanja. Nekaka pogrešanjska nezavest, ki nastopi, ko je bolečina prevelika. Tako, ja. In potem se primajem gor in doprem vrata sobe, samo toliko, da odložim jakno in torbo na prvi prost kotiček tal. In zagledam tvoja oblačila razmetana po celi sobi. Tvoja najbolj fukiš pižama pa tista črna majica. Pa samostoječe nogavice. Ne morem se upreti neri želji, da bi se vrgel na posteljo in zakopal med tvoje stvari ter samo vpijal tvoj vonj. In tako je minila naslednja ura. Dokler ni bila bolečina že povsem neznosna in sem se zasanjan odpravil na odprave po stanovanju gor in dol. S tistim zadetim pogledom in glupim polnasmeškom.

Zdaj so tvoje stvari varno pri tebi. Sem jih dostavil, da se ne razvadim. Napaka. Ta ponedeljek te bom spet zbudil prepozno. Da te bom lahko gledal, kako si jezna name in prenašal udarce pod rebra ter se ti smejal. In da te bom potem lahko pogrešal in se potem nenasitno hranil s tvojim vonjem. Zato. Ker dišiš po sreči.

  • Share/Bookmark
20.03.2009

Badguy modul

Zapisano pod epika, sikfak, sit-down komedija avtor: sikfak

Za vse (predvsem pa za badguye) je tule modul, ki preverja vašo varnost. Posvečeni že veste, zakaj gre.

def DeathChances (amIbadguy, date, BruceWillisPresence):
    if date != 25.12 or amIbadguy == False:
         print (“You are safe! So far.”)
    elif BruceWillisPresence == False:
        print (“Watch out!”)
    else:
        print (“Yippee-ki-yay, motherfucker!”)

Malo geek humorja v Pythonu. Glede na to, da je totalno basic in, da si je letos bojda prislužil titulo “language of the year”, mu lahko posvetimo par vrstic, kajne. Čeprav, glede tega “language of the year” jaz še vedno vztrajam, da bi morala biti dobitnica slovenščina brez vejic, katere ponosen oče bo eden največjih vizionarjev našega časa, Sikfak. Ne vprašajte me, prosim, kako lahko titulo za najboljši jezik dobi jezik, ki sploh še ne obstaja. Vzemite raje na znanje dejstvo, da je vse relativno. Zdaj pa pšššššt. :)

 

Lp,  Blaž.

  • Share/Bookmark
14.02.2009

Ti, moja šema, ti..

Zapisano pod POZOR: osladno!, epika, rokenrol avtor: sikfak

Valentinovo ja. Hehe. Smešno. V bistvu bi si zaslužila kako darilce, malo pozornost. Nekaj, da ti pokažem, koliko mi pomeniš. Ampak jaz ti ga ne morem dati, ne na ta dan, res ne. Zdelo bi se mi tako..zlagano.

Vseeno, spodnje besede niso zaradi valentinovega, niso produkt slabe vesti, preprosto so. Zato, da jih prebereš, zato, ker jih želim kričati pa često ne pride iz mojega grla kaj več kot raskav “lubm”. Ki prebudi agonijo v meni, ker to preprosto ni to, kar čutim do tebe. Ta beseda je premalo.

Ko sem te spoznal si dobila posebno mesto v mojem srcu. Preprosto všeč mi je bil tvoj trud, da bi me nahrulila zaradi ne vem več česa. Verjetno zato, ker pohabljene bejbe vlačim na sprehode čez pol Ljubljane. In jih silim, da se čez ograjo pretihotapijo na gospodarca. Podprt s kar nekaj piva sem premogel le smeh. Si bila pa noro huda, da veš. Še vedno si, ko si jezna.

Veš, vsakič, ko sva zbežala od družbe na tisto klopco v parku, ti od tipa ali pa nadležnih zalezovalcev, jaz od svoje bejbe..vsakič se je bilo težko vrniti. Si bila le prijateljica. Taka, ki bi si jo človek lahko samo želel. In užival sem v pogovoru s tabo, užival v tonu tvojega glasu, užival v vseh tistih pogledih in dotikih. Ja, že takrat si bila neka slaba polovica mojega sveta. In tisto leto, ki je sledilo po tem. Težko mi je bilo, zameril sem ti polno stvari. Ki bi jih konec koncev storil tudi sam, če bi bil na tvojem mestu. Verjetno. Zatorej oprosti, bil sem otročji. Ampak, mi pa moraš verjeti, da je bil vse skupaj samo del moje obrambe pred zlobnimi demoni, ki so nadležno odnašali moj vse do tedaj trden oklep, delček za delčkom, atom za atomom. In grozilo je, da na najbolj ranljivih mestih popusti.

Želel bi da veš. Po tistem, ko sem te spet zagledal sem vso svojo energijo usmeril v to, da te dobim. Še enkrat te nisem želel izpustiti iz rok. To bi bila napaka, ki si je ne bi odpustil.

In večkrat sem se vedel kot navaden kreten in bil nesramen in nepopustljiv in nerazumljiv. Oprosti za vse to. Veš, z vsakim dnem se trudim, da bi postal boljši. zate. Veš, cenim te. Cenim te in spoštujem. Kot moje dekle, kot žensko, kot sogovorko, kot nekoga, ki me res zna nasmejat. In konec koncev, kot nekoga, ki bo vedno tu zame, ko ga bom potreboval. Hvala ti. Si najlepše bitje, ki sem ga kadarkoli spoznal, veš? Samo ti si taka, da zdraviš z namehom in daješ, brez da bi karkoli zahtevala nazaj. Samo ti, in nihče drug. Nobena druga. Lubm te, šema moja.

Zdaj pa pridi sem, da te objamem in poslušam tvoj dih na mojem vratu, dokler me ne bo vse bolelo, dokler tvoje dihanje ne postane moje, dokler si ne vzameš tistega, kar ti pripada. Dokler si ne vzameš srca.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
5.02.2009

Klovn V – Ona

Zapisano pod epika, psihiater, sikfak avtor: sikfak

Stopala je po posušenem listju, ki je šelestelo kljub njeni suhljati pojavi. Stremela je predse s svojimi žalostnimi očmi, ki pa že dolgo niso več premogle naslednje solze. Vseeno je bila odločena, da nadaljuje svojo pot, da se ne vda bremenu, ki jo je težil in pritiskal na njen prsni koš, da jo je dušilo in grozilo, da jo bo zdaj zdaj potolklo na tla in zdrobilo s svojo srdito silo uničevalne žalosti.
Njena snežno bela obleka je plapolala v vetru, ko je tako nadaljevala svoj zasanjan sprehod po širokih planjavah pogorja, kjer si je našla svoj dom. Tu se je čutila dovolj oddaljeno od kaosa velikega mesta, od pričakovanj visoke gospode, od ostudnosti dvoličnih prevarantov in sprijenih bolnikov, ki so le še zaradi njihovega denarja in neizmernega vpliva uživali svobodo in dihali isti zrak kot ostali.
Za noben denar se ni želela vrniti. Pa sama bi že še šla, bila je vajena vsega hudega, bila je vajena mirno prenašati zajedljivo trepljanje po njenih ramenih, češ, poglej jo, mladenko, iz nje pa še nekaj bo, povsem po očetu se je vrgla. Bila je vajena prisiljenih nasmeškov, bila je vajena licemernih hinavcev, bila je vajena zahrbtnosti in preskakovanja polen, ki so letela pod njene noge.

Sama bi se še bila vrnila v tisto urbano džunglo vendar pa nikakor ni želela, da bi v takem okolju odraščala tista mala kepica, ki jo je prav v tem trenutku gledala z najbolj vdanim nasmehom, kar jih ženska premore. Ob njenih prsih je mirno počival otrok, krepak in zdrav deček zabuhlih lic in pogumnih oči. Bil je spomin, ki ji ga je v znak ljubezni pustil njen Roland.

Pogledala je gor in s pogledom sledila prvi kepici smega, ki je plesoče pristala na tleh, kjer se je spremenila v drobno kapljico vode. Življenjski krog tega delčka hadvao se je ravnokar zaključil na svoji najnižji točki in se še enkrat usmeril nazaj navzgor.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
3.02.2009

Klovn IV – Poraz

Zapisano pod epika, psihiater, sikfak avtor: sikfak

Ležal je v zatohli sobi, ki je smrdela po vlagi in odprti rani na njegovi nogi. Odprl je oči in se zazrl po umazano-belih stenah. Že nekaj časa je ležal tu, nepremično. Okreval je že nekaj tednov in v tem času ni sobe niti enkrat zapustil. Gledal je, kako se v okoli njega izmenjujejo njegovi kompanjoni, doktor in Lois. Ni se mogel odločiti koga sovraži bolj, njih, njega, njo ali samega sebe. Pogledal je ven, v tej mali gorski vasici se je vse pripravljalo na dolgo in temačno jesen. Iz krošenj, ki so mirno poplesavale v vetru je vsake toliko odpadel kak list, zdaj že prijetno rumene ali rdeče barve.
Ko je bil čisto sam je večkrat razmišljal o sebi. O tem iz kje je prišel, kje je in kam gre. O zlato-rumenem klasju na neskončnem polju, o skrušenem pogledu uboge starke, ki je cele dneve garala, da sam ni bil lačen, o tigrih in žalostnih klovnih. Razmišljal je o Lois in o vseh padlih na ulicah. Razmišljal je o zmagi in o vsem lepem, kar bi uspela prinesti. O ljubezni pa o smislu vsega tega. Vendar pa ni uspel ubežati eni in edini misli, ki ga je venomer pestila kot zla slutnja muči nečisto vest. Poraz. Nikakor se ni mogel sprijazniti z idejo, da je bil poražen. In se tudi ni hotel. Zanj poraz ni obstajal. Bil je mož časti in ni trpel že same misli na to, da bi se vdal.
Lois, ki je Rolanda še predobro poznala je vsak dan bolj trpela ob pogledu na njegovo namrščeno čelo in uplahlo lice. Videla, čutila, vonjala, slišala in sumila je jezo v njem, ki se je počasi prebujala in rasla v nepremagljivo silo. Celo zanjo.
Vsakič preden je stopila v sobo si je tako obrisala solze iz lic in si nadela pogumen nasmešek, ki pa še zdavnaj ni bil prepričljiv. Vendar Roland vsega skupaj sploh ni opazil. Zamišljeno je bolščal v stene male sobice in se zanjo sploh ni zmenil. Poraz ga je bil tako zaslepil, da je postal nezmožen videti vse pomembne stvari, ki so se dogajale okoli njega. Čeprav mu je Lois želela neštetokrat povedati je ni nikoli prav zares poslušal. In tako je odnehala, žalostno povesila oči in stisnila njegovo roko, še preden je lahko prišla do tistega, kar mu je pravzaprav želela povedati.

V srce

Neke hladne jesenske noči se je opirajoč se na berglo odpravil ven. Stran od male sobe z umazano-belimi sobami in oknom z melanholičnim razgledom. Odpravil se je proti gozdu in se na neki jasi sesedel ob deblo nekega drevesa. Zagledal se je v zvezde, v katerih je iskal uteho v težkih časih že odkar sta se prvič ljubila pod milim nebom. Tokrat je bila noč še posebej svetla, tako da zvezd skorajda ni bilo videti. Odmaknil je pogled iz neba na svoje roke, ki so počivale na njegovem kolenu, v njih pa se je skrival nož, ki ga je bil pred tem potegnil iz svoje torbe. Sijaj pobesnelih pa vendar še vedno tako lepih oči se je kovinsko odbil od jeklenega rezila, ostrega kot britev. Prisegel bi lahko, da je slišal jek, ko sta se srečali ta neverjetna svetloba in hladna kovina.
Hladna kovina, ki je v naslednjem trenutku predrla kožo. Predrla tisto šibko obrambno linijo, ki jo je še držal pred silami smrti. In se je nato zarila v meso, vedno globlje in globlje, dokler se ni naposled ustavila nekje globoko v notranjosti. Pot nazaj je pospremil droben curek krvi in tih vzdihljaj. Zazrl se je spet navzgor proti zvezdam in še enkrat pomislil nanjo. Pomislil na to, kako lepo mu je bilo z njo in koliko lepega bi ju še čakalo, če le ne bi prišlo do tega. Tako je ostal brez časti, brez noge, ubežnik v svoji lastni domovini. Ni se mogel sprijazniti s tem. Smrt, ki je prišla nekaj minut kasneje je bila zanj olajšanje. Ne ono stran ga je pospremila misel nanjo.

Našli so ga naslednji dan, nedaleč od hiše, ki mu je nudila zavetje in toplino doma. Lois trupla ni želela videti. Zaprla se je v eno izmed sob in nekaj dni kasneje prišla ven, da bi na njegov grob položila cvetje. Čeprav ga je neizmerno ljubila, ga je v tistem trenutku prav toliko tudi sovražila.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
2.02.2009

Klovn III – Upor

Zapisano pod epika, psihiater, sikfak avtor: sikfak

Ona

Gladala ga je, kako se počasi sprehaja po stanovanju in med tem oblači njej najljubšo majico. Zjutraj ji je vedno dišal še posebno lepo. Stežka je vstala iz postelje in se prebila do kopalnice, kjer si je z malo vode osvežila obraz. “Boš kavo?” ga je vprašala in zlila dve skodelici vroče vode v posodico. Prižgala je štedilnik in se usedla na stol v jedilnici. Premišljevala je tedaj o vseh lepih stvareh, ki sta jih doživela odkar sta se tistega večera odpravila na tisto jaso. Pozabila je že na začetno zmedo, ki jo je vnašal v njuno zvezo pa na vse tiste male, danes tako nepomembne prepire, ki sta jih imela. Srečna je bila, ko ga je videla takole. Roland je ob njej dobesedno odraščal. Privajal se je nanjo in jo počasi spoznaval. Vsak delček nje mu je bil všeč in vsako sekundo je bila njegova ljubezen do nje močnejša. Navadil se je bil ljudi, vedel je, da ji bo tako ugajal. Pozabil je na težavno otroštvo, na udarce in kričanje, zdaj je imel njo. Njo, ki je bila lepa in dobra z njim. Bila je vse, kar je potreboval in mnogo več. Vsak njen nasmeh je v njem zbujal tisti poseben občutek, za keterega bi naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Ni je maral gledati žalostne, zato se je vsak dan znova potrudil, da bi ji bilo lepo. In njej je ugajalo, ko ga je lahko razvajala s svojim širokim nasmeškom.
Vrgel je dve žlici kave v posodo, premešal in postavil nazaj nad ogenj. Napolnil je obe skodelici do roba in jima postregel vročo in dišečo omamo. Nasmehnil se je in jo nalahno poljubil na ustnice.

Na ulicah

Vendar pa je nasmeh kaj hitro zbledel, ko so se po vseh večji mestih začeli nemiri. Stroga diktatura je aktivirala ljudstvo, da so se žačeli zbirati in glasno pozivati k odstopu vladujočega režima. V krčevitih poskusih, da bi se ohranil mir je bilo na ulice poslanih nešteto tankov in vojakov ter policije. Vendar pa so bili uporniki vztrajni v svojih namerah.
Vodil jih je Roland, prepričan, da je še upanje v človeški svet, da se posameznik še lahko spremeni na bolje. Ni verjel v nadzor, policijsko oblast, pretepanje in mučenje. Sovražil je zatiranje svobode, še tiste zadnje bilke, ki se je je lahko španski državljan oprijel v tem zatirajočem odnosu države do njega. Srdito se je boril z vsakim nasprotnikom, ki se mu je zoperstavil, saj se mu je zdel njegov cilj plemenit. Vse kar je želel doseči je bila moralna zmaga nad svojim očetom, nad njegovo diktaturo in udarci. In izražal jo je tokrat na ulicah. Z molotovko v eni roki in vžigalnikom v drugi. Odločen, da pokoplje še zadnjo oviro na poti do svobode. Svoje svobode.
Tekel je po cesti in s svojo mogočno pojavo sejal strah med nasprotniki. Potolkel je bil pred tem nekaj policistov s svojo močno pestjo in se tako prebijal skozi množice civilistov in vojakov do skupine tankov, ki so stali na sredi trga pred katedralo. Bil je odločen, da bodo do večera v plamenih. V plamenih zmage. Zmage nad diktaturo in njegove osebne zmage.
Petelin je z veliko silo udaril po vžigalni kapici naboja. Smodnik, ki se je pri tem vnel je s svojo eksplozivno močjo potisnil kroglo po cevi navzdol. Še preden je Roland uspel zaslišati zvok poka pištole je občutil pekočo bolečino v stegnu, ki ga je za nekaj trenutkov popolnoma ohromila. Klecnil je a se je že v naslednji sekundi spet pobral in počasi stopal naprej. Prižgal je molotovko in jo zalučal v notranjost tanka. Prvi od šestih tankov je končal v plamenih, ko je Roland omahnil pod drugim strelom.
Ovedel se je nekaj se je nekaj ur po tem. Prijatelji so ga bili zvlekli v varno zaklonišče, kjer so mu oskrbeli obe rani. Nadenj je glavo sklanjala Lois, prelepa Lois s sledmi solz po licih, ki ga je, ko se je prebudil začela poljubljati po obrazu in točiti solze veselja.

Zunaj so vojaki slavili zmago. Množice so se razbežale pred streli in tanki. Po tleh so ležala trupla, nekatera zadeta, druga pregazena od tankov. Nekaj policajev je hitelo pokrivati mrtve upornike z rjuhami, spet drugi so lizali svoje rane nekje na varnem. Ko je Roland izvedel za umik ni mogel skriti svoje jeze. Razočaral je samega sebe in celotno špansko ljudstvo. Še najbolj pa je razočaral Lois. Dlje od resnice ne bi mogel biti.
Doktor, ki ga je pregledal se je odkašljal, kot da bi mu bilo nerodno, potem pa je izpod svojih brčic, ki so zbujale nezaupanje v prisotni družbi, gromko naznanil, da bo potrebno nogo amputirati. Lois je še močneje stisnila Rolandovo roko, kot da bi ga hotela odvleči stran in ga skriti nekam na varno. V resnici svet za njiju že dolgo ni bil več varen.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark