Arhiv za kategorijo izživljanje nad bralci .

24.12.2009

The future of historymaking is brighter than ever..

Šivam star volnen polover, ki je razpadel po celi dolžini rokava. Jebat ga. Še zmeraj je moj najljubši, in bo verjetno tudi ostal. Že pred časom sem ga po principu danes-ne-delajo-več-dobrih-stvari1 ukradel očetu. Za nedoločen čas. Če me preživi, kar mu iskreno želim, mu ga zapišem nazaj v oporoki.

Beri naprej



Povedano po slovensko:
  1. Zadnjo dobro stvar so naredili 15. aprila leta 90. No takrat je bila proizvodnja končana, kdaj so začeli pa nimam jajc vprašat in si v bistvu niti ne želim vedet .:(nazaj):.
No, ali pa tudi ne.
  • Share/Bookmark
23.12.2009

Lajf..

..o, ja..lajf. Gre naprej, kaj naj rečem. Po ustaljenih tirnicah, kakopak. Ljudje (vrsta, v katero zaenkrat štejem tudi sebe) ne maramo sprememb in silimo k konstantnosti. Blog. Blog je nekje vmes bil žrtev pijanega kretničarja, ki je kretnice zamaknil pošteno narobe in poslal moje pisanje na obvoz, za katerega ni čisto jasno kako dolg in širok bo. In če je sploh v celoti otirjen. Vsekakor sta na koncu vedno dve poti, izmed katerih pač ne gre izbrati tiste, ki je ni. Pač! Ali pridem nazaj in vas še kdaj razveselim s kakim blogom, ali pač ne. Life goes on anyway.

Ideje. Vmes se jih je nabralo že precej, samo zvezek je bil vedno doma. Ali pa je bil računalnik blizu pa me je to v trenutku odvrnilo od pisanja in idejo pognalo nekam globoko v podzavest. Saj zdaj pišem in moram priznati, da ni težko. Samo, da je vse kar napišem popolna bedarija. Sicer pa ne vem, kaj mi da mislit da tisto, kar sem pisal v preteklem letu, ni bila. :)

Enkrat pa mogoče začnem pisat, več razmišljat, se nehat bat zabave, po malem popivat, nehat tratit čas z luzerji in ga mal več posvečat pravim prijateljem. Mogoče isti dan, ko najdem smisel v mojem šolanju in pustim tale šiht. Mogoče se da tole zapakirat med novoletne obljube, zato da se s tem ne bo treba obremenjevat. Začnem pa jutri s sistematičnim pucanjem po podstrehi (že komu kdaj omenil, kako sovražim pospravljanje?).

No, če vam ni jasno, kaj sem mislil s tistim pijanim kretničarjem in blogom na obvozu. Preberte še enkrat, men je hudičevo jasno. Žalostno, ane?

P.S.: Mateja, če to bereš – nimam pojma, kaj za vraga se je mogl zgodit, da se že 100 let nismo vidl. Pejt, gremo enkrat na en kufe, en vikend v Ljubljani?

P.P.S.: blog z razlogom ni v kategoriji “dogaja”.

P.P.P.S.: Zadn čas, da neham jamrat?

  • Share/Bookmark
17.06.2009

Perspektive

Ugotavljam, da premorem vest. Bližata se namreč dva izpita v petek in meni se ne da učit. Ne samo da se mi ne da, sem v tistem “agrhhhhh” stanju. In potem se mali del moje možganovine upre in začne kljuvati po zavesti, ki ji odgovarja s strumnim “jebi se”. Je pač v “agrhhhhh” stanju, kakopak. In ta mali konfliktek preraste v upor in revolucijo hkrati in ustvarja stanje generične bipolarne motnje, ki jo krasita brezvolje in neskončni sprehodi po stanovanju med manično fazo. Depresija pa počasi spodjeda citoplazmo zdravega telesa in mi krade oporo v kosteh, tako da se počasi pogrezam v kavč in z oslabljenimi mišicami le še stežka držim veke razprte, da male tudi-slučajno-ne-skristalizirane kroglice lahko srepo bolščijo v ekran in študirajo baze podatkov. Teorijo, ne prakso, da ne bo pomote. Bljah.

Sicer pa zadnje čase opažam, da sem nasploh fizično nezmožen migniti z mezincem leve noge – ja ja, defekt. Se še odločam ali bi to vse skupaj pripisal stresnemu miksu novega okolja, službe in izpitov, ali pa je pogrešanjska nezavest napredovala v advanced+ fazo. No ja, saj jutri te bom spet videl. In o depresiji ne bo ne duha ne sluha. Utrujenost pa ostane.

Se vlečem čez dan s tem fenomanalnim albumom, ker me nihče ne povabi na kavo. Svinje. Pogrešam te.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
16.06.2009

Orto zajeban

Ma ja, točno tako. Dan je bil lep, s soncem obsijan, v avtu brez klime sva se kuhala celo pot do doma, ki kljub neskončnim popravilom – pizda, ali pa je to ravno zaradi le-teh? – traja predolgo, čeprav je med mano in njenim faksom le borih 15 kilometrov razdalje. Cestne linije, ne zračne. Misli so bile absolutno skoncentrirane le na večer. Mater, še popoldansko spanje sem bil primoran uvesti, da bi bil do večera v najboljši možni formi.

In sva šla1, lepo počasi in v ledr jaknah proti Orto baru. Na poti do tja sva za sabo puščala razčupane modele in dekline v pisanih oblekah z rožami v laseh. V zraku je bil vonj po tistih feštah. Tistih pravih feštah, ki jim je pristajala le letnica ‘60 mogoče ‘70. Prvinske hipurske masovke z veliko golote, obscenosti, glasbe, droge, alkohola, seksa. Vonj, ki me vsakič znova prestavi v drugo dimenzijo, kjer jaz več ni jaz ampak samo še divja gmota las, ki svinga pod odrom in prav tam tisti večer tudi pusti svoj glas.

Koncert je bil več kot dober. Predskupina nas je dodobra ogrela2, fantje iz skupine Pojoča travica res obvladajo. Nekaj udarnega rokenrola, moram priznati da več kot všečnega. Fantje, še vas pridem poslušat. Vmes je zaplesala tudi Pia, kar mene sicer ni preveč ganilo, beri: ženska mi je antipatična3, nima ritma in ne zna plesat, njeni bingljajoči silikoni so relativno čudaški in definitivno neseksi, poleg tega sem jo nekoč slišal peti4, tako da travme še ostajajo. Ampak nekatere je pa pogrelo, kakopak.

Fešto so nadaljevali glavni akterji Nove konzerve ter njihovi gosti. Maja5 je s pevcem zapela I’ve got you babe, Jani Kovačič je stažu primerno zafilozofiral in odpel nekaj svojih največjih hitov, nekaj komadov so zašpilale tudi legendarne klobase6. Mi smo se pod odrom temu primerno drli na vsa grla, se potili, slamali, kričali, ploskali, in vse kar paše zraven. Take fešte pač že nekaj časa ni bilo. Na žalost.

Potem pa so ob 0.30 izklopili mokrofone in pustili pevca, da se dere v prazno. Ko je končal komad so ga – recimo temu nasilno – zvlekli dol iz odra in mu niso več pustili peti. Sredi največje fešte? Kako prosim? Med jamranjem, kako da si lahko to privoščijo sem poslušal bradatega tipčka, kako govori o tem, da bo pevca pretepel, tonski mojster pa se je nejevoljno zmrdoval, da že dolgo ni videl tako neresne skupine.

In to zaposlena v klubu, ki si je svoj renome zgradil na upornišlih dejanjih mladih duš, ki so živele za glasbo in za to, da kdaj kak žur eventuelno tudi potegnejo. Kaj točno se je sedaj zgodilo z imidžem alternativnega kluba, ki mladim upornikom ponuja prostor in možnost za ustvarjanje in druženje pa ne vem. Orto je izgleda prodal svojo dušo fensi šmensi pičkam, ki s pirom za 2€+ odira nič hudega slutečega prišleka in mu jemlje še tisto malo rokerske zavesti, ki jo sodobni mladenič premore. Bravo Orto! Mi smo protestno odšli in nismo tam kupili nobenega pivca več.

Nika bi zagotovo komentirala: “Jack je nekoč živel tu. Pa se je najverjetneje odselil..”

No ja..po drugi strani pa..po drugi strani pa si preprosto ne predstavljam, da bi lahko Nove konzerve zaključile koncert brez da bi jih morali malodane nesti dol iz odra. Morajo koncu koncev tudi oni skrbeti za svoj imidž porednih fantkov rokenrola. Držim stegnjen palec v zrak samo zanje! Fantje, se vidimo v četrtek v Mengšu in naslednji četrtek v Rogu!



Povedano po slovensko:
  1. *khm*khm* ti matrna, familija naj nama bo žalostna .:(nazaj):.
  2. kar je že dolgo izgubljena lastnost predskupin, če se mene vpraša .:(nazaj):.
  3. grda .:(nazaj):.
  4. samo ne sprašujte kako .:(nazaj):.
  5. bivša članica Unique .:(nazaj):.
  6. Sausages .:(nazaj):.
No, ali pa tudi ne.
  • Share/Bookmark
1.06.2009

Šnelkurs..

..oz. hitra lekcija iz kmečke logike, sociologije, ekonomije z dodanim tečajem kako ne biti rit za vse pohlepne, oblastiželjne pičke. Ker sem dobre volje danes tečaj za vas zastonj. Pravzaprav vam v naslednjih osmih dneh celo nakažem “vaših” 40 evrov, da ne bo spet kakih užaljenih priporočenih pisem.

Če kar začnemo:

V prvi točki našega tečaja moramo pojasniti čemu so namenjene kazni za napačno parkiranje oz. za prometne prekrške. Torej, kaj se skriva v morali kaznovanja prekrškarjev obeh disciplin. Če bomo o tem povprašali na MOL-u, ki je dogovoren za mestno redarstvo nam bodo verjetno na hitro zagotovili, da ne gre za polnjenje blagajne, ki je opustošena zaradi takih in drugačnih megalomanskih projektov, ki nikomur ne koristijo, ter zaradi nekaj bogatunov pri koritu, ki si veselo polnijo žepe s tem denarjem. Nasprostno, zagotavljali bodo, da je napačno parkiranje nevarno in otežuje promet, poleg tega pa ovira tudi pešce, kolesarje in redne letalske linije do Brnika. Kar se tiče prometnih prekrškov – s tem, ko vozimo prehitro, se ne pripenjamo in ne upoštevamo prometne signalizacije, ki je često postavljena tako, da je pravzaprav sploh ne moreš upoštevati, smo nevarni drugim in samim sebi. Torej, zakaj kaznovati:

Funkcionalistični sociologi bi trdili, da je kazen – po domače – vzgojna. Ne razumite me narobe, strinjam se s sistemom kaznovanja, za prekrške mora bostajati primerna(!) kazen, drugače pač ne gre. Če se želimo igrati neko kvazi skupnost, potem to potrebujemo. Davek na socialno notico človeške ekstistence, ko se pokaže tista bolj deviantna, egoistična stran.

Zakaj torej ta tečaj? Ker morala naših zakonov pogori na celi črti. Nihče ne kaznuje tistih, ki recimo na Linhartovi parkirajo čez celoten desni pas. Nihče ne kaznuje človeka, ki dejansko povzroča nevarnost na cesti. Kazni se pobirajo masovno, vsak dan tam, kjer ljudje res ne morejo parkirati, tam, kjer bodo zaradi 5 km/uro preveč ustavili maso voznikov. In tu se smisel zakonov izgubi. Tisti, ki so dejansko nevarni ostanejo nekaznovani, ostale pa kaznujejo za najmanjše malenkosti. Kje je sedaj tista varnost na cesti, ki jo želimo doseči? V drugem ali tretjem planu.

Kot že rečeno se s samim bistvom kaznovanja strinjam. Popolnoma. Ampak s trenutnim sistemom pa se pod nobenim pogojem ne morem. Če bi se denar, ki ga poberejo od parkirnih kazni namenil za ureditev infrastrukture v samem mestu ali pa za cenejši, subvencioniran javni prevoz se čisto strinjam, da se potem prekrškarje grobo kaznuje. Ampak šele po tem, ko zapolnimo vse kapacitete, kar se parkiranja tiče. In teh je še kar nekaj neizrabljenih. Na primer kvadratni kilometer za opazovanje gibanja Ljubljanice na Viču. WTF?

In tudi ceste bodo bistveno bolj varne, če jih z denarjem od kazni popravimo, ker so v razsulu in to konkretnem. FUBR. Fucked up beyond recognition. ZDF po slovensko. Zafukano do jebenega fundamenta. Se mi zdi, da samo kazni pri varnosti ne bodo čisto nič pomagale. Ker dokler se pelješ po predpisih in zagaziš v ogromno luknjo, ki te stane polosovine ti kazni ne bodo čisto nič pomagale.

Če potegnemo črto pod objavo lahko napišemo, da so policisti in redarji s svojim sistemom v bistvu največji kršitelji zakonov. A ni to žalostno?

Naslednjič pa o pijanosti in samoplačništvu zdravniške oskrbe.

Lp,  Blaž.

  • Share/Bookmark
31.05.2009

Najtežje je bit pa FDV-jevec..

..ker ti je hudičevo dolgčas. Medtem, ko se draga uči za še zadnje kolokvije in kasneje za izpite sem ji jaz pospravil sobo in pobrisal prah, sestavil nočno omarico, malček pohitril računalnik, posesal po tleh, zabaval njeno teto, obrazložil tašči, kako je z vnosom kalorij, ljubezni prinesel svežo vodo za pit, bluzil po stanovanju, ji povedal, koliko je deset sedmin v decimalnem sistemu, naredil seminarsko za enega izmed predmetov, si vse skupaj poslal na mail, sem bil izbirčen glede muzike, ki jo ima na kompu in sem preletel celo playlisto, da bi si našel kak komad, ki mi sedaj celo sede, napisal tole objavo..

..in ona še vedno ni končala z učenjem. Tako da se sedaj uradno dolgočasim. Ker nimam dela niti pred samim začetkom izpitnega obdobja.

  • Share/Bookmark
29.05.2009

Če se ti poroka še ni zagabila..

..si preberi spodnje vrstice.

Na šihtu delam malo “web researcha” in vmes naletim na tole. Me zanima, kaj ti mora špilat, da daš tako stvar na net. Premalo dojenja? Kratek tič? Lobotomija, ki je malček spodletela?

Od vedno sovražim attention whore..pozornostne kurbe, heh. To bi jaz vse pred zid postavil.

Lp,  Blaž.

  • Share/Bookmark
10.04.2009

Zakaj?

Torej, vprašam vas, z vprašujočim tonom malce vprašljivo vprašanje, če se kdaj vprašate vprašanje, zakaj se človek odpravi k dohtarju, ki ga potem napoti k vsaj trem specialistom, od katerih eden izvede gastroskopijo (ki, mimogrede, ni tako strašljiv poseg, kot mogoče izgleda, vseeno pa ni ravno zabaven), vsi trije pa ti predpišejo strogo dieto (katere se, z izjemo kave, pa še ta je po novem brez mleka, striktno držim) in te očitujoče, da ne rečem vprašljivo, gledajo, češ, poglej se mulo, kaj ti je pa bilo treba toliko piti in sedaj bi bil že čas, da nekam postavim piko, kar bom verjetno tud storil, kar nimam več česa povedati, razen mogoče to, da so mi te obiski pri zdravnikih pobrali veliko časa in živcev, dali pa so mi samo uradno diagnozo hiatalna kila in čir na želodcu. No, zakaj?

Zato, da vam lahko potem fotr pokrade vse tablete…grrrrr! Pejt k dohtarju, bučman stari! :)

  • Share/Bookmark
9.04.2009

Definitivno obsesivno..

..in mogoče malo kompulzivno.

Veste, kaj so ambivalentna čustva? Vam razložim na svojem primeru. Odprem predal in se prepustim vonju mešanice čajev, ki se počasi privije do mojega nosu. Danes bom kamilice. Ki so spravljene v škatlici, kjer se skriva nekaj plasti filter vrečk, ki se držijo skupaj. Po dve in dve. Vsakič, ko odprem to škatlo, da bi jih skuhal za naju, se moram zadržati, da ne bi vrgel stran tiste vrečke, ki me že neka 2 meseca gleda iz vrha škatle. Ker pač moram vzeti 2 na enkrat in to pomeni, da ostane ta vrečka tam do naslednjič. Ti se verjetno ne bi strinjala, ker imaš rada liha števila, ampak sorazmerje je pač treba ohranjat in negovat. Ja, tudi pri čajnih vrečkah. In število stopnic mora biti liho. Pika!

Danes sem porabil tisto vrečko. Veselje. Iz česar preprosto sledi – danes pijem čaj sam. Žalost. No, to, dragi moji je ambivalentna situacija. Boli in ni prijetna, če vas slučajno zanima. Ker lahko postavim kamilice pod nos in srkam vonj, ki te nariše na notranjo stran mojih vek. Skupaj s tvojim zateženim “ti si čuden, kamilice je treba sladkat,” skupaj s hvaležnim nasmeškom, ko se ti spravim odstrant vrečko iz tvoje skodelice. Česar še vedno ne razumem čisto. Boli, ja.

Pogrešam te.

  • Share/Bookmark
2.04.2009

“Kako? Vse po starem. Bljah.” ali “900 – 1000″

Ne vem, kako meni to vedno uspe. Danes sem imel eno uro preveč časa. Oddal sem pač Niko pri faksu, se odpeljal do Bežigrada, poiskal parkplac (kar mi je vzelo več kot vožnja od Viča), se parkiral (in vmes držal prekrižane prste, da danes mogoče ne bo parkirnega listka – ja, redarji me obožujejo, moja mala, razdrta kripa je magnet za mrčes te vrste. Ali pa vsaj lepilni trak. Ali pa lovilec s kisom.) in pogledal na uro. Še ura za ponovno oživljeno ljubezen do Freuda (neko šolsko gradivo, prvič v zadnje pol leta nekaj konkretnega za prebrat). Zavijem v prvi lokal in se nič hudega sluteč počim na prvo prosto klop. Miza iz marmojra, oblečena v lesene obrobe. Stoli visoki in trdi. Zapackana medenina se medlo blešči v svetlobi, ki prihaja izključno od zunaj. Lahko bi že tukaj kaj zaslutil pa mi, izgleda tako, ni ratalo. Natakarica srednjih let z nadležnim pogledom mi izza šanka nameni en “Kaj boš?” -”Kavo z mlekom,” pa malo prijaznosti ni še nikomur škodilo. In potem šank obkrožijo raznorazni tipi v delavskih kombinezonih, pisana druščina, kaj naj rečem. Namesto glasnega vzdihovanja ob kavi dobim glasno srkanje piva. In namesto kašlja umirajočega dobim glupe vice, ki jih razume moj devetletni brat, polovica občinstva tam za šankom zbranega pač ne. Je pa res, da ima moj brat smisel za humor. Ker ve, zakaj je ograja okrog vrtca. (interne fore, FTW!). Oh ja..znan zgodba, grrr!!

Prisežem, da se bom danes naprej držal preverjenih lokalov. No, pa ni to moj današnji point. Malo sem od Freuda vsake toliko pokukal tudi gor. Ok, priznam, spočetka so bili moji pogledi po okolici redki, kasneje pa sem škilil vedno bolj tja proti šanku. Pred oči se mi je namreč risala znana scena iz lokalne gostilne. Ko možakar vstopi v gostilno in ima še isto sekundo odprto pivo na točilnem pultu. Človek se vpraša, koliko je v Sloveniji dejanskega alkoholizma? Malo zateženo takole zaključit, kajne? Zaključimo v mojem stilu?

Hja, pa dajmo. Poglejmo na situacijo nekoliko širše. Priznajmo si: alkohol je problem, droge so problem, zdravila so problem, sociala je problem, politika je pizda.. ..ampak največji problem slovenskega živeža je pa še vedno šport. Doma sem bil sedaj nekaj dni. Skupaj z bolnim bratom. Res ne razumem, kako zdrži, ampak fuzbal se je gledal noč in dan (bolanemu bratu pač ne ukradeš daljinca). In potem tak otrok odraste v odtujenega debilčka, ki po cele dneve bulji športne programe in se za družino sploh ne zmeni. Dokler se mu sine ne pridruži pri ogledu prve nogometne tekme in zgodovina se ponovi. Groza. Še enkrat ponavljam, tokrat razločno in naglas: fantje in dekleta, ŠPORT JE NEVAREN!!!

  • Share/Bookmark