SikFak

Težko je biti geek

Obstaja stran, ki navaja tisoč in en razlog (no, dobro, dobro, 50 jih je), zakaj je dobro hoditi z geekom in ga/jo mogoče celo poročiti. Hja, vse lepo in prav, malo (samo)promocije nikoli ne škodi. Vendar pa tu pozabljamo na en zelo pomemben aspekt zveze. Njena obstojnost je namreč tisti faktor, ki bo imel čez mesec ali dva ključni pomen pri tem, kako se bomo odločili glede prihodnosti te naše zveze. Vzajemno razumevanje je eden izmed faktorjev, ko bo pridodal ključen delež k obstojnosti.

Na primeru izkazovanja ljubezni (če boste odprli spodaj dodan vir si poglejte točko 21: geeks can be romantic) vam bom pokazal, da so geeki nasploh nerazumljen narod, ki ima največ problemov s tem, da najde sorodno dušo za obstojno zvezo. Izkazovanje čustev je že tako kočljiv element, pri geekih pa je to samo še težje. Osebe, ki so si geeka izbrale na podlagi prednosti, ki jih opisuje vir so zahtevne, in neizpolnjevanje (oziroma neskladnost pri izpolnjevanju) vseh točk lahko izniči geekovski neizmeren trud na prav vseh področjih. Te priskledniške zveze (kjer ima “normalni” partner veliko koristi, geek pa nima nobene škode) se ponavadi slabo končajo, saj osebe, ki se podajo v take vrste zvezo ponavadi bolj obožujejo zajedavski odnos, ki jih bolje zadovolji. Tendenca k iskanju partnerja, od katerega bo sama korist in nobenega vlaganja definira določeno napetost med strankama (da, taka zveza je en popolnoma formalen odnos primerljiv s tistim na gospodarskem nivoju), zaradi katere so take zveze krhke in že ena napaka nas lahko stane cele zveze (beri: napaka v točki 21 lahko sesuje ostalih 49 dobrih stvari v prah).

Pa gremo nazaj na primer. Geek bo torej izkazal svoja čustva do svoje najdražje (za privzeto zvezo bomo vzeli zvezo geek-dekle, čeprav bi, seveda, lahko bilo tudi obratno, geekica-fant) nekako takole:

“Draga, privlačiš me bolj, kot Sonce in Mesec skupaj…”

Lepo, se strinjamo. Izvirno, fizikalno, če je še iskreno pa nimamo več problemov. Ampak pomislimo malo na reakcijo tega dekleta. Pa gremo po vrsti.

-Če je tudi dekle geek, ki razume fizikalne zakonitosti bo naš geek dobil eno močno klofuto, ker ženskam se pač ne govori, da so debele. Tudi če so.

-Če je ženska čisto preprosta in o fiziki nima pojma bi jo te besede verjetno pahnile v jok, iz katerega bi se izkopala z besedami: “Dragi, nikoli ti nisem rekla, da se moraš zaradi mene odpovedati svojim sanjam. Pojdi in postani astronavt!” Malo drame, priznam, ampak prej ali slej bo odšla. Led je prebit.

-Če bi to rekel svoji deklini, ki je racionalno dete, relativno genialno tudi, bi mi rekla, da sem ogaben čez vse. In bi se ji sčasoma zagabil.

In tako sva geeka, kot jaz in ti, ki še vedno bereš tole nakladanje, ostala brez dekleta. S svojimi fizikalnimi bukvami in učbeniki. Premišljujoča kaj sva naredila narobe. In tako lahko umreva ob iskanju odgovora v vseh mogočih knjigah iz področja fizike, matematike, biologije, kemije, medicine, elektronike in programiranja.

Fuck it, I’m takin’ my chances. Just to prove myself wrong. Bejba, lažje mi je skočiti (in ne skakati, da ne bo pomote), kot te v ponedeljek zjutraj gledati, kako stopaš iz avtomobila in odhajaš za dolgih pet dni.

Lp,  Blaž.

P.S.: Če pa kdo ne dojame newtonistične note v mojem pisanju naj pač zgoogla.

VIR: http://www.10bestfreedatingservices.com/blog/2008/09/50-reasons-to-date-a-geek/

Pa še nekaj geek romantike:

Čelo, oči in usta

“Tvoja,” tiho odvrne in po licu ji spolzi solza sreče. Poljubi jo prvo na čelo, na oči in kasneje na usta. Potem ji dovoli, da svoj obraz zakoplje v njegov vrat. Posluša njeno plitko dihanje in mravljinčast občutek se počasi budi v njegovih rokah. Da bi zajezil njegovo širjenje jo tesno objame vendar je ves trud zaman. Občutek se razširi in ga za nekaj sekund popolnoma paralizira. Vse, kar si je vedno želel spokojno počiva v njegovem objemu in toči sladke solze sreče njemu v dar. Tudi on je srečen kot še nikoli. Zdaj je prvič, ko ne potrebuje tistega mehurčka časa, da bi zadržal ob sebi vse tisto, kar daje njegovemu življenju smisel.

Nekaj let kasneje ju lahko zalotimo v prev takem položaju. Z izjemo solz. In nekaj dodatnih gubic. Ona je zakopana v njegov vrat, on jo nežno objema. Z vsakim dnem se bolj zaveda, kako rad jo ima.

Iz sosednje sobe se sliši glasno bobnenje. To je mali nadobudnež, ki je ravno osvojil svojo prvo lekcijo iz bobnanja. Počasi vstaneta, ona gre do stajice iz katere pobere malo štruco, ki se je ravno prebudila, on pa proti kovčku. Počasi ga odpre. ojačevalec prižge, da se med tem segreje in priključi kitaro na set efektov. Potegne po strunah in ujame ritem drobnega bitja, ki se pri svojem igranju ne da motiti niti za sekundo.

Zadnji takti pesmi privabijo na štiri obraze štiri nasmeške. In en radoživ smeh male štruce, ki počiva v maminem naročju.

Njegove oči pogledajo okoli po skoraj dokončani hišici, novem domu te male družinice. Njene oči sledijo njegovemu pogledu in oba sta ponosna na to, kar sta skupaj dosegla. Pogleda jo in ker njene oči še vedno sledijo njegovim se pogleda ujameta. Nasmehne se ji in ona se nasmehne nazaj. Še vedno z istim otroškim nasmeškom in še vedno z istimi rjavimi očmi. Počasi stopa do njega in se s prosto roko privije obenj. On ne okleva niti za trenutek. Poljubi štruco na njeno majhno glavo, potem pa se posveti njej. Na čelo, na oči in potem na usta.

Huh, naporno je tole pisat, te pocukrane zadeve. Po mojem takih objav ne bo več. Ali pač?

Lp, Blaž.

Tiha obljuba

So rekli, da mi cuker ne gre od rok. So me dovolj napalili, da poskusim. Kombinacija mojega stila in cukra. Zna biti ZELO neberljivo. Da, to je bilo opozorilo, ki me neposredno opere krivde za posledice, ki jih bo objava pustila na vas. Here we go:

Z drhtečo dlanjo se je dotaknil njene roke in se z obrazom počasi približal njenemu. Tokrat ni iskal poljuba, ni hotel videti njenih popolnoma rjavih oči in ni hotel izvabiti nasmeška na njen obraz. Poiskal je njeno uho in vanj čisto potiho zašepetal: “Pridi, greva.” Njegova misija je bila v šestinšestdeset cela  šest s periodo uspešna. Ni je poljubil, da se ne bi izdal je ni pogledal v oči. Otroški nasmešek pa se je vseeno trmasto razlezel po njenem obrazu. Dovolj, da ga je zmedlo.

Neprikupno se je odkašljal in še bolj neprikupno zardel. Ona, ki je doma v matematiki in ki živi s številkami bi to zagotovo vzela kot dvojno negacijo, njemu, kateremu pa so se številke zdele pomenske šele na bančnem izpisku (pa še tem zaradi tistega minusa, ki ga z dodatnimi izdatki - torej dodatnim negiranjem - ni uspel eliminirati, ni dajal večjega pomena) pa so se le še bolj šibila kolena. Kdo bi si mislil, da ga bo rešil mali vrtljivi gumb. V avtu pač nikoli nista govorila, prej sta pela ali pa sta zabavo našla v skupnem iztegovanju prsta, jasnemu sporočilu vozniku pred njima.

Zvišal je jakost glasbe in skupaj sta prepevala pesem, ki jima je kot male gosi materi goski (z izjemo gosjega redu) sledila že vse od njunega začetka.

Tako sta prispela na cilj, nad katerega se je počasi spuščal mrak. Vzel je odejo iz prtljažnika in pograbil kitaro, ki je ležala poleg nje. Prosil jo je, naj gre z njim in usta so se mu v naslednji sekundi razlezla v širok nasmešek. Seveda je ta vrednost zgolj približna. Prava vrednost je sila preprost seštevek tega, koliko porabi svetloba, ki se je prelomila ob tem, ko je ona pokimala do očesa, kjer dobi obliko kemične spremembe, od očesa prek vidnega živca do centra za vid, od centra za vid pa do motoričnega centra, vmes pa se seveda pomudi še v centru za čustvovanje, kjer se z njo zgodi nekaj podobnega kot z juho, ko ji dodamo sol in poper, potem pa po motoričnem živcu do mišic na obrazu. Od tu naprej pa je čas zanemarljiv. Odkar je začel z njo je ta gib postal že skrajno avtomatiziran. Smejal se je namreč neprestano. Ko je bil z njo, ko je zvečer zaspal, ko je mislil nanjo med predavanji, ko je vozil ali pil kavo na terasi. Če predpostavimo, da so predavanja stran vržen čas, se je smejal neprestano in še kaki dve dodatni uri na dan zraven.

Kakor bomo spoznali kasneje pa njegovo smehljanje nima bistvenega pomena v tej zgodbi, zato predlagam, da se vrnemo na cilj, nad katerega se je, kot že rečeno, spuščal mrak.

Ker se je, kot že rečeno, spuščal mrak so se nad njima skozi zadnje žarke svetlobe že prebijale posamezne zvezde. Dospela sta na cilj (na tistega, ki ni bil dostopen z avtom), nad katerim je bil takrat že trden mrak. Ulegla sta se na odejo in opazovala zvezde. Nebo je bilo jasno. Opazovala sta zato prvo Orion, kar nakazuje, da se zgodba odvija nekje med decembrom in majem, kar predpostavljamo, da smo še vedno na severni polobli. Kakor bomo spoznali pozneje tudi ta podatek nima nikakršnega pomena.

Zakaj Orion? Zato, ker je njej to ozvezdje  simbolno predstavljalo njega. Močnega, neodvisnega lovca, ki ga je tako ljubila. Ko ga ni bilo ob njej je v mrzlih nočeh vedno gledala ravno tja. V modrino tistih posebnih zvezd. Kasneje sta opazovala mali voz. Bila je to ena redkih noči, ko je bil popolnoma viden. To ozvezdje je njemu simboliziralo njo. Skrito, nepredvidljivo, po drugi strani pa vseeno ozvezdje, ki si lasti najsvetlejšo zvezdo. Zvezdo Danico. Severnico. Zvezdo, ki je pokazala pot že toliko izgubljenim dušam, tako kot je ona pomagala najti pot njemu. Poleg tega pa drugo ime za to ozvezdje ni zastonj mali medved. Iz tega vidika bi bilo sicer bolj primerno, da bi opazovala veliki voz pa saj veste, kako pravijo. Kdor z malim ni zadovoljen, mu velik ne bo nikoli zrasel.

V roke je vzel kitaro in začel igrati. Nekje sredi petega takta je pritegnila tudi ona s svojim nežnim glasom. Skupaj sta odpela pesem, ki jima je pomenila največ. Tu je bilo že jasno, kaj sledi. Obljubil si je, da ji ne bo obljubljal gradov nad oblaki, ker si jih ne more privoščiti. Ji pa lahko obljubi majhno hišico, velikega psa in tri male razgrajače. In obljub ni nikoli prekršil.

Pogledal jo je v oči, ki so žarele od sreče in občutka varnosti, ki ju je budil v njej. Tokrat se ni zmedel. Vzel je njeno roko v svojo in medtem, ko ji je tresoč se nataknil prstnan, ji je šepnil na uho:”Moja?”

Se nadaljuje..

Lp, Blaž.

Svetloba na koncu tunela

Hodim po spokojnih ulicah nekega mirnega mesteca. Iz razbeljenga asfalta pod menoj se dviga vroč zrak in me žge po nogah. Vsake toliko zapiha lahna sapica, ki s seboj prinaša tako želeno osvežitev. Ubijal bi za krajši postanek pa moram naprej. Klopi v parku vabijo h krajšemu počitku, vsaj toliko, da si naberem nekaj novih moči in morda za pogovor z neznancem. Ampak moram naprej, da ne zamudim. Ne vem, kam vodi pot po kateri hodim ampak neka nevidna sila me vleče naprej. Gotovo slej ali prej pridem do križišča, ki mi bo znano, takrat bom že vedel kam in kako.

In tako hodim še nekaj časa, ko se me začenja lotevati huda utrujenost. Pred seboj opazim medle obrise vhoda v tunel. Kljub bolečinam v nogah nadaljujem svojo pot v smeri proti tunelu. Ko pridem tja nalašč spregledam znak, da v tunel ne smeš peš. Lahko bi izbral pot tudi nekje drugje pa se mi ne zdi vredno. Zakaj že gradimo tunele, če ne zato, da nam skrajšajo čas potovanja. Pot nadaljujem po tunelu in svetloba počasi ostaja za menoj. Edina stvar, ki mi sedaj osvetljuje pot so luči pritrjene na strop tunela. Medla svetloba me uspava, svoje pa dodajo tudi izpušni plini, ki se zadržujejo ravno nekje v višini moje glave. No, verjetno se zadržujejo tudi nekoliko niže vendar tega nimam namena preveriti. In potem za sekundo pogledam dol. Majica, ki je bila še med sprehodom po ulicah rdeča, se je tu, v tunelu, spremenila v ogabno sivo. Ozrem se nazaj po kopici izgubljenih duš, ki tavajo z menoj, vsi so odeti v to prekleto sivino.  V črno-belem svetu tunela pač ni prostora za barve, niti enega odtenka ni, da ne bi nosil pridiha te ogabne sive.

Prižgem cigaret in puham dim proti stropu tunela, kjer se porazgubi pod vplivom ventilatorjev, ki hrumijo in z oglušujočim ropotom odganjajo pline, ki že grozijo, da me bodo zrušili. Glava postane težka in počasi se začenja nagibati. Med tem ko se spušča vedno niže in niže opazim cigaret, ki počasi dogoreva v moji roki. Nekaj čudnega je bilo na žarečem ogorku, nekaj česar sprva sploh nisem opazil. Cigaretni ogorek je zaradi svoje lastne svetlobe dejansko imel barvo. To me je napolnilo z optimizmom, mišice v vratu so se avtomatsko napele in spet dvignile glavo. Pogled se mi je v sekundi izostril in noge so postale lahke, bolečina je izginila.

Nadaljeval sem pot in kmalu sem prišel do izvira nove svetlobe. Barve so se postopoma vračale, zrak je bil vedno bolj svež. Za trenutek me je svetloba zaslepila pa sem se je kaj hitro navadil. Vse je odtehtal en globok vdih zopet svežega zraka. Sedaj me tudi vročina razbeljenega asfalta ni več motila, niti me bolečina ni mogla več ustaviti.

Prišel sem na svojo destinacijo. Pogledam na zemljevid in opazim zanimivo stvar. Tudi tuneli niso vedno najkrajša izbira. Pot nazaj bi lahko bila tudi več kot pol krajša. Ampak če se bom vračal nazaj, grem zagotovo po poti, ki sem jo enkrat že prehodil.

Vsi tisti, ki pa mislite, da mora vsaka objava vsebovati vsaj 28 kilogramov čiste glukoze, berite naprej tule:

Torej, zakaj še enkrat po isti naporni poti? Ne, ne zato, ker me zanima tista sivina, ne zato, ker je daljša pot bolj prikladna, ne zato, ker rad kršim pravila. Sploh ne. Zanima me samo, če imajo tvoje oči zaradi njihovega sijaja tudi v tunelu tisti poseben zeleno-rjav lesk. Ker če ga imajo jih ne želim več spustiti izpred svojih.

Torek: Tebi…

Pravkar odprto pivo omamno drami moje čute, bučanje valov tam nekje v daljini pa v meni prav nasprotno zbuja nek nepoznan občutek miru. Opazujem kazalce na uri. Zdi se, kot da bi v tem trenutku obstali. Počasi se začenja najlepši dan mojega življenja. Dan, ko sem spoznal, da imam vsaj enega pravega prijatelja.

Kasneje tistega dne, ki se je ustoličil kot dan pred najlepšim dnem mojega življenja sem opazoval tvoje roke, kako nežno božajo moje. Nohti so kazali sledi velikega pričakovanja. Nekateri smo pač pretirano neresni in si privoščimo tudi do triurno zamudo. Sicer pa nisem nikoli natančno povedal, kdaj pridem. Ko sem končno prišel si me objela na tisti posebni posesivni način. Način, ki ga obvladaš le ti. Stisnila si se k meni in nekje nad trebuhom pustila odtis tvojih mokrih prsi. Pa ni bila samo majica deležna mokrote. Zakopani v moj vrat so ti na dan privrele solze.

Na mojo pobudo nisva govorila že nekaj tednov. Preveč jezen sem bil nase, ker sem zaradi svoje napake zapravil res lepo prijateljstvo. Pogledal bi ti v oči pa nisem zbral poguma. Odvlekla si me stran. Kakih petdeset metrov od obale tistega zame prekletega otoka. “Pizda si, pizda si, pizda si…” In bolj, kot sem ti razlagal zakaj, manj si me bila pripravljena poslušat. Mene pa je bolj motilo dejstvo, da te nikoli nisem videl nasmejane. Ta dan pa nasmešek ni hotel izginiti iz tvojega obraza. “To je zbog toga, jer te opet vidim ti bezobrazna svinja!” In si spet skrila solze za ta tvoj smeh, ki pa je vseeno dajal vtis, da ni čisto nič zlagan. Kot, da bi slutila, da bo vse v najlepšem redu. Ti, pesimisti, kot ga svet še ni videl.

Zvlekli so me stran od tvojega objema, kar je bilo zame delno rešitev, delno pa največje trpljenje. “Oćeš danas nekamo s mnom? Samo ti i ja?” vprašaš. “Pridi pome ob desetih” odgovorim in te objamem v slovo.

In si prišla Dve kitari, nekaj piva, moj vokal in vrtni ogenj so ustvarjali vzdušje takrat. In prišla si ravno med Parnimi, najino grupo. Oh, dojeli so namig in že pokajo, kako prijetni dečki. Po minuti ali dveh ostaneva sama. Le ti in jaz na mestu, kjer se je vse skupaj začelo. Z obrazom se približaš mojemu obrazu in v tvoje nebesno modre oči se prikrade bel vzorec v obliki pajkove mreže. Kako se lahko nekatere oči tako spremenijo? Tvojo sapo čutim na ustnicah, ko tvoje poiščejo moje in se jim približajo na razdaljo, ki je več ne bi smel tolerirati. Ne, ne na tisti dan. “Kako da te mrzim, već sam pokušavala Blaž dao si mi sve a danas ćeš mi sve to uzet. Ali takav ti je život. Win some lose some,” tiho zašepetaš. In vem, da razumeš vse, kar ti govorim, popolnoma jasen sem. Pa se iz nekih čudnih vzgibov delaš, da ti ni čisto nič jasno.

Še vedno trdim, da bi bilo lažje za oba, če bi me v tistem trenutku sovražila. Naredil sem napako, ki je povzročila veliko trpljenja, zaradi katere sem koncu koncev jezen sam nase. Večkrat sem tisti dan poskusil pa sem se vedno zbal. Lahko bi te že prvič vsilil sovraštvo do mene pa me je bilo strah. Konec koncev te imam še vedno rad. Pa sem le zbral pogum. Ko si odšla si na vratih ponavljala: “Glupaća, glupaća, glupaća…” Sesedel sem se nazaj na posteljo. Preveč izmozgan sem bil, da bi ti sledil. Odšel sem po pivo in cigarete, da se za sekundo pomirim. V klečečem položaju v hladilniku poiščem pivo in se počasi zravnam. Obrnem se in v tistem trenutku dobim klofuto. Pločevinka je bolj zaradi presenečenja kot zaradi moči udarca zletela po tleh in ustvarila svoj lasten vodomet spenjenega piva. “Ti sam si rekao da svoje ubojice ne možemo zaboravit.” In se spet delaš, da ne razumeš. Ostajaš kljub temu, da te odslovim. Preveč krivega se počutim, da bi te lahko imel ob sebi v tistem trenutku.

“Ti si moja edina prava prijateljica in še pri tej sem zapravil vse zaupanje zaradi bedaste napake.”

In nisi se obotavljala več kot pol sekunde preden si mi stekla v objem. “Opraštam ti. Da li ćeš uvjek biti tu kraj mene?” V napol pridušenem tonu odvrnem, da bom. In v tem trenutku si tudi ti dočakala moje solze.

Hvala ti! Ker me samo ti ljubiš na tak način.

Sikfakovo slovo

Dobrega pol leta že blogam. Bolj ali manj intenzivno. V tem času sem se kar nekaj stvari naučil, ob blogih sem odraščal, razmišljal, pisanje mi je bilo v veselje in sem se mu res posvetil. Zabavno je bilo. Sploh v zadnjem obdobju, ko sem se pridružil druščini tu na SiOL-u. Res ste face vi tukaj, pogrešal vas bom, da veste.

Ah, ne bom govoril o tem, da sem se izpel. Res bi raje uporabil besedo izgovoril ali izpisal pa imata prasici čisto drug pomen. To je tako klišejsko. Pač, pride obdobje v življenju, ko se moraš premakniti naprej, zlesti na naslednjo stopnico, da lahko potem pomilovalno gledaš vse ostale, ki so ostali tam spodaj. In si kar naenkrat večji od njih, čeprav imaš samo meter in sedeminsedemdeset. In kompleksov glede višine ne kompenziraš več s širokimi rameni. In blog me trenutno ne more spremljati, čeprav mi je za to zares žal. Nisem se lahko odločil in verjemite mi, da bom tole vse skupaj še kako pogrešal. Ampak drugače ne gre. Se bom pa zagotovo vrnil, ne vem še kdaj ampak bom! Naj vas to ne skrbi. Ko pride čas.

Sovražim poslavljanja. Objava je časovno nekoliko zamaknjena. Ko boste vi to brali mene že zdavnaj ne bo več. Priklopljen na pločevinko piva ali raje dve in cigaret bom odšteval ure do Maidnov. Končno sem jih dočakal. Zdaj me čakajo samo še Floydi (upam) in Metallica pa sem izpolnil svoj “must see” seznam. Kasneje grem uživat na morje.

Dobro, nerad pa vseeno. Jaz se držim obljub. In če sem obljubil, da bom z vami spregovoril o tem, kdaj se vrnem, potem tudi bom. Iskreno, ne vem, kdaj se vrnem, res ne. Nočem obljubljati, ker to pomeni, da se bom moral obljub držati. Zato bom rekel verjetno. Verjetno se vrnem čez kake 2 tedna. Zakaj šele takrat, se sprašujete? Jah, tako je to na morju. Piješ, piješ, piješ, piješ, se skrije sonce in je čas za kopanje, potem piješ da se pogreješ in potem spet piješ, piješ, piješ, piješ. In potem padeš dol. Vmes nekam daš enih 6 obrokov hrane. Žar po možnosti. In naslednji dan vse skupaj ponoviš. No in tako deluješ od torka do nedelje. V nedeljo se namreč vrnem.

Ampak ne bom obljubil, da bom pisal v nedeljo. Ne upam. Verjetno bo trajalo tja do četrtka, da v red spravim svoj želodec. In potem tja do sobote, da si uredim po podstrehi. Če ne bo v petek preveč noro. Če bo, se zna zavleči. Ampak verjetno, pozor, verjetno! vam kaj lepega napišem že pred tisto soboto. In v ponedeljek se vrnem za eno popoldne domov. Če ne bom preveč utrujen bom prišel vsaj vaše umetnine prebrat. Pa kaj pokomentirati.

Da si nebi kdo zdrznil napisati, da me pogreša! Gre v istem momentu na black listo. Spočijte si malo od mene, ko pridem nazaj bom svež, prerojen, popolnoma nazaj vpet, ogovorjen in vpisan. Spell checker me ne spusti čez, če uporabim kake druge predpone.

Lp, Blaž.

Kompilacija 3

Ideje so, navdih je, koncept je, blokec pač poka po šivih (ampak to je verjetno zato, ker je že precej star). Ni pa časa za realizacijo. Mudi se mi na piknik. Šefe organizera, prijazno dete, včasih kar preveč. Za tem pa malo v smeri Gorenjske.

Mogoče bo jutri kaj več časa. Nedelje so ponavadi ležerne. Ampak to znam prespati. Kar celo. Nimam energije. Mogoče je to povod za to, da bo današnja kompilacija hudo, hudo sladka. Osladna do konca. In taka depresivna. Ja tudi tak znam biti, čeprav so to v bistvu edini trije posti v tem stilu. Ne bom več, obljubim.

Ne skrbet zame, oki?

Lp, Blaž.

Re:

Res maš, naslov mora bit izviren. Tako samo ti veš, kaj dejansko bereš.

Veš, zapru sm oči, pa sem jih odpru, ker je preveč bolel. In sem še 1x zbrau pogum in jih zapru. Tokrat za kakih 10 sekund. Zdel se je kot večnost. Ja, čutm, že prej sm, zdej ko te ni, čutm še tok bl. Pogrešam te, pogrešam tvojo potno kožo, pogrešam tvoj obraz, tvoja usta, tvoj nedolžen nasmeh in tvojo skurbano naravo! Pogrešam tvoj vonj, tvoj iskrivi smeh in te tvoje dotike. Pogrešam moment v katerem se degradiraš in rečeš preprosto:”Prosim!”

Obožujem te, ko mi rečeš, da me obožuješ, ne morm nehat, ko mi rečeš, da bi rada še, sam tvoje ideje prebudijo moje in ti me vrneš v življenje. Veš kaj? Če drugi meni ne sežejo do kolen, se jaz lahko sprehajam pod lokom na tvojih stopalih, brez da bi se moru sklont!

Ti si edina..
Ti si edina, k mi lahko vzame nadzor nad vsako mojo mišico.
Ti si edina, k me sprav v nebesa hitrej kt bi lohk to naredu z raketo.
Ti si edina, k me lohk tok vzbur, da drgetam še eno uro po tem ko tebe že zdavni več ni. In pol drgetam še vsakič ko pomislm nate.
Ti si edina zarad kere se mi zdi vredn jokat.
Ti si edina, k bi rabla več kot pol sekunde, da bi te zasovražu.
Ti si edina, majkemi!

Ampak..
Ampak jest sm še zmer kreten. Primitiven kreten. In če boš rekla, da me te besede ne opišejo lih najbolš, ti bom brez vsake slabe vesti reku, da si neumna. Da si naivna in da je čas, da se zresniš. Dejstvo je, kreten sem in kreten bom ostou.

Povej mi, kdo bi zavrgu tak zaklad kot si ti? Kdo bi se še 2x vprašu, če je vredno obrnt svoj lajf za 180° in it, če bi mogu it za tebe? Noben? Ja točn, noben al pa tak kreten kot sm jst! Sovražm se, vsaj dons. Pa včeri sm se in ju3 se bom spet. In tako naprej za nedoločen čas. Sovražm svojo logičnost, sovražm to, da bi rajši ubil sebe kot najrevnejšo uš*, ki si z mano deli življenjski prostor.

Zakaj me ne sovražiš še ti? Zakaj? Dej me, zasovraž me, a si kej druzga zaslužm?

Vem zakaj, u bistvu. Ker te mam rd. In ti men to vračaš. Sam ne vem, ne vem.. a sva dost močna al naju tole ne bo ubil? Če ti nočeš vedet, pol tut jst nočem!

Pa jest ne lažem, da veš! Tud ko ne gledam v oči!

Čutm te..

Beri naprej