Arhiv za kategorijo psihiater .

23.12.2009

Lajf..

..o, ja..lajf. Gre naprej, kaj naj rečem. Po ustaljenih tirnicah, kakopak. Ljudje (vrsta, v katero zaenkrat štejem tudi sebe) ne maramo sprememb in silimo k konstantnosti. Blog. Blog je nekje vmes bil žrtev pijanega kretničarja, ki je kretnice zamaknil pošteno narobe in poslal moje pisanje na obvoz, za katerega ni čisto jasno kako dolg in širok bo. In če je sploh v celoti otirjen. Vsekakor sta na koncu vedno dve poti, izmed katerih pač ne gre izbrati tiste, ki je ni. Pač! Ali pridem nazaj in vas še kdaj razveselim s kakim blogom, ali pač ne. Life goes on anyway.

Ideje. Vmes se jih je nabralo že precej, samo zvezek je bil vedno doma. Ali pa je bil računalnik blizu pa me je to v trenutku odvrnilo od pisanja in idejo pognalo nekam globoko v podzavest. Saj zdaj pišem in moram priznati, da ni težko. Samo, da je vse kar napišem popolna bedarija. Sicer pa ne vem, kaj mi da mislit da tisto, kar sem pisal v preteklem letu, ni bila. :)

Enkrat pa mogoče začnem pisat, več razmišljat, se nehat bat zabave, po malem popivat, nehat tratit čas z luzerji in ga mal več posvečat pravim prijateljem. Mogoče isti dan, ko najdem smisel v mojem šolanju in pustim tale šiht. Mogoče se da tole zapakirat med novoletne obljube, zato da se s tem ne bo treba obremenjevat. Začnem pa jutri s sistematičnim pucanjem po podstrehi (že komu kdaj omenil, kako sovražim pospravljanje?).

No, če vam ni jasno, kaj sem mislil s tistim pijanim kretničarjem in blogom na obvozu. Preberte še enkrat, men je hudičevo jasno. Žalostno, ane?

P.S.: Mateja, če to bereš – nimam pojma, kaj za vraga se je mogl zgodit, da se že 100 let nismo vidl. Pejt, gremo enkrat na en kufe, en vikend v Ljubljani?

P.P.S.: blog z razlogom ni v kategoriji “dogaja”.

P.P.P.S.: Zadn čas, da neham jamrat?

  • Share/Bookmark
17.06.2009

Perspektive

Ugotavljam, da premorem vest. Bližata se namreč dva izpita v petek in meni se ne da učit. Ne samo da se mi ne da, sem v tistem “agrhhhhh” stanju. In potem se mali del moje možganovine upre in začne kljuvati po zavesti, ki ji odgovarja s strumnim “jebi se”. Je pač v “agrhhhhh” stanju, kakopak. In ta mali konfliktek preraste v upor in revolucijo hkrati in ustvarja stanje generične bipolarne motnje, ki jo krasita brezvolje in neskončni sprehodi po stanovanju med manično fazo. Depresija pa počasi spodjeda citoplazmo zdravega telesa in mi krade oporo v kosteh, tako da se počasi pogrezam v kavč in z oslabljenimi mišicami le še stežka držim veke razprte, da male tudi-slučajno-ne-skristalizirane kroglice lahko srepo bolščijo v ekran in študirajo baze podatkov. Teorijo, ne prakso, da ne bo pomote. Bljah.

Sicer pa zadnje čase opažam, da sem nasploh fizično nezmožen migniti z mezincem leve noge – ja ja, defekt. Se še odločam ali bi to vse skupaj pripisal stresnemu miksu novega okolja, službe in izpitov, ali pa je pogrešanjska nezavest napredovala v advanced+ fazo. No ja, saj jutri te bom spet videl. In o depresiji ne bo ne duha ne sluha. Utrujenost pa ostane.

Se vlečem čez dan s tem fenomanalnim albumom, ker me nihče ne povabi na kavo. Svinje. Pogrešam te.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
9.04.2009

Definitivno obsesivno..

..in mogoče malo kompulzivno.

Veste, kaj so ambivalentna čustva? Vam razložim na svojem primeru. Odprem predal in se prepustim vonju mešanice čajev, ki se počasi privije do mojega nosu. Danes bom kamilice. Ki so spravljene v škatlici, kjer se skriva nekaj plasti filter vrečk, ki se držijo skupaj. Po dve in dve. Vsakič, ko odprem to škatlo, da bi jih skuhal za naju, se moram zadržati, da ne bi vrgel stran tiste vrečke, ki me že neka 2 meseca gleda iz vrha škatle. Ker pač moram vzeti 2 na enkrat in to pomeni, da ostane ta vrečka tam do naslednjič. Ti se verjetno ne bi strinjala, ker imaš rada liha števila, ampak sorazmerje je pač treba ohranjat in negovat. Ja, tudi pri čajnih vrečkah. In število stopnic mora biti liho. Pika!

Danes sem porabil tisto vrečko. Veselje. Iz česar preprosto sledi – danes pijem čaj sam. Žalost. No, to, dragi moji je ambivalentna situacija. Boli in ni prijetna, če vas slučajno zanima. Ker lahko postavim kamilice pod nos in srkam vonj, ki te nariše na notranjo stran mojih vek. Skupaj s tvojim zateženim “ti si čuden, kamilice je treba sladkat,” skupaj s hvaležnim nasmeškom, ko se ti spravim odstrant vrečko iz tvoje skodelice. Česar še vedno ne razumem čisto. Boli, ja.

Pogrešam te.

  • Share/Bookmark
12.02.2009

Ne boš me, prasica!

Zbudil sem se z z groznim glavobolom, bolečinami v vseh mišicah, malo več kot samo žgečkanjem po grlu. In brez glasu ter energije.

Verjetno se je nad mene spravilo valentinovo samo. Ker tega “praznika” ne priznavam. In ne kupujem dragih, brezosebnih daril, ki so same sebi namen. Ampak jo pa res pogrešam. In bi jo videl. Čas za moj recept v sili:

Zajtrk:

 

  • nekih 7 dcl soka iz 3x sveže stisnjenih pomaranč in ene grenivke
  • 2x lekadol
  • 2 dcl močne kave
  • 1x tantum verde
Malica:
  • pol kozarca rdeče pese
  • čaj
Kosilo:
  • 2 krožnika goveje juhe
  • krompir in piščanec + solata
  • 2 dcl močne kave
  • čaj
Pop. malica:
  • 2x Lekadol
  • 2x Daleron Cold 3 (malo močnejša cedevita, če mene vprašaš)
  • čaj
  • septolete
Večerja:
  • Čaj
  • čaj
  • čaj
  • tantum verde
  • tono spanja
slika0050.jpg
Jutri bom zdrav, ne jebem žive sile. Potem jo bom pa za vikend okužil. Namesto darila za valentinovo :) Kako zlat fante sem jaz, kajne?
Lp,   Blaž
  • Share/Bookmark
10.02.2009

Nova odkritja v psihologiji III

Zapisano pod eseistika, izPIRjenost, psihiater, sikfak, sit-down komedija avtor: sikfak

Članek sodi med dela, ki obravnavajo moj prispevek k sodobni psihologiji. Vglavnem se ukvarjam z ekspirimenti, vsake toliko pa svoje ugotovitve podkrepim tudi z novejšimi teoretičnimi domnevami. Predhodnja članka iz te kategorije lahko najdete tule:

Tokrat pa se bomo posvetili sledečemu vprašanju: je feminizem pri ženski1 povezan z njeno konstitucijo?
Pri svojih raziskavah sem se opiral na teorije o razvoju spolne identitete, v veliko pomoč pa mi je bila Kretschmerjeva predpostavka, da sta temperament in telesna konstitucija v tesni povezanosti. V raziskovalne namene sem uporabil tehniko poglobljenega intervjuja in nekatere psihoanalitične pristope. Zdi se mi nujno, da vam posamezne teoretske sklope tudi predstavim, zato, da bi lažje razumeli ugotovitve tega eksperimenta.
Razvoj spolne vloge in identitete:
Spol lahko razdelimo na dva pola, biološki spol2 in “družbeni” spol3. Genska zasnova pri človeku vključuje 23 parov kromosomov, od katerega je en par nosilec genske determinance za spol. In sicer je vse skupaj odvisno od kombinacije dveh kromosomov v kromosomskem paru. Če je kombinacija kromosomov XX dobimo nekoga, ki bo v kinu jokal, ne glede na to, kaj se odvija na platnu, če je kombinacija kromosomov XY pa dobimo mogočne, pametne in ljubeče odgovorneže4. Motnje, ki se lahko pojavijo tu so androgenitalni sindrom, ki opisuje pojav zaradi katerega so kromosomske ženske zaradi daljše izpostavljenosti moškim hormonom razvile moški videz, ali pa sindrom testikularne poženščenosti, ki opisuje moške, ki so zaradi neobčutljivosti na testosteron5 razvili ženski zunanji videz. Novejša teorija, na katero sem že nakazal nekaj postov nazaj pa zaradi pogostosti obeh pojavov razvija skepticizem do zgoraj omenjenih teorij in predpostavlja, da prihaja do vedno večjih mutacij na spolnem paru kromosomov. O tem bomo več povedali v kateri od naslednjih objav o novih odkritjih v psihologiji, sedaj pa se bomo posvetili še družbenemu ali naučenemu spolu.
Tu gre v samem bistvu za sprejemanje in prilagajanje obstoječim vzorcem, ki jih razvije posamezna družba in  jim pravimo spolne vloge. Poznamo moško spolno vlogo, ki je v naši družbi dominantna in agresivna, ter žensko, ki je pasilna in negovalna. V naši družbi seveda. Poznamo pa tudi androgeno spolno vlogo, ki je v bistvu mešanica moške in ženske6. Gre v bistvu zato, da vsi posedujemo značilnosti tako moške, kot tudi ženske vloge, vendar pa vse tiste, ki ne zadovlojujejo kriterijev za klasifikacijo kar lepo strpamo v to tretjo kasto. Spolna identiteta ponavadi vključuje skladnost med biološkim in družbenim spolom (torej pripadajočimi vzorci vedenja), ne pa vedno. Pri tranzvestitih tega namreč ni zaznati. Vpliva pa spolna identiteta tudi na spolno usmerjenost. Vendar tudi ne vedno (nekateri homoseksualci se zavedajo tega, da so moški/ženske). Zdaj pa bomo Kapitanu Očitnemu rekli nasvidenje. :)
Kretschmerjevi konstitucijski tipi
Kretschmer trdi, da obstaja povezava med telesno konstitucijo in temperamentom. Opazil je namreč, da se pri ljudeh z določeno telesno konstitucijo bolj pogosto pojavljajo za njih specifične duševne motnje. Zato je ljudi razdelil v tri skupine:
  • Astenični tip: le-ta je po konstituciji visok, vitek, nežen (taki ljudje deloma spominjajo na jastrebe), po temperamentu pa shizotomni, kar pomeni, da je introvertiran, idealističen in asketski (torej čisto nič podoben jastrebu). Če potegnewmo črto pod te duševne značilnosti: idealen, da si od njega sposodimo zapiske.
  • Piknični tip: torej tisti, ki raste bolj v širino kot dolžino, je okrogel in ima kratke ude (sem se prištevam tudi sam), vendar je po temperamentu ciklotomen (je ekstrovertiran, uživa v hedonizmu in je realist). Pod črto: če ga povabite na zabavo vam bo popil vse, vendar pa lahko na koncu pričakujete, da bo naredil fešto. In mogoče odplesal tudi kak striptiz. Zašpehan striptiz ampak striptiz pa je.
  • Atletski tip: govorimo o robustnem mišičnjaku (ki je po vsej verjetnosti v možgane res suhljat), ki pa je po temperamentu viskozen (trd, energičen, neovčutljiv). Pod črto: spoprijatelji se, če imaš težave s čefurji.
O kritikah ne bomo preveč, lahko le povemo, da so Kretschmerju očitali, da je teorija premalo splošna, torej ne velja za čisto vse posameznike.
Sedaj pa bom na kratko predstavil zaključke mojih dolgoletnih raziskovanj, kasneje pa jih bom na podlagi zgoraj napisanega poskušal tudi razložiti.
Ugotovitve glede povezanosti konstitucije s feminizmom
Na podlagi vzorca sem s pomočjo poglobljenih intervjujev prišel do sledeče ugotovitve:
  • če je oseba ženskega spola, je visoka manj kot 160 cm in je obdarjena (košarica št. D ali večja) ima velik odstotek možnosti, da razvije feministično vedenje
Pri teh ženskah se pogosto pojavljajo naslednje značilnosti v vedenju:
  • feministični ali vsaj antimačistični pogledi na družbo,
  • obsedenost z zgodovino, predvsem s karizmatičnimi osebnostmi (na primer Napoleon) ali vojnami,
  • hedonistično vedenje, gurmanskost (dobra hrana, kvalitetna vina/viski/pivo ter čaj in/ali kava),
  • pretirana uporaba angleščine,
  • rahlo izražena introvertiranost, zaradi katere se oseba nekoliko distancira od ostalih,
  • zanimanje za aktualno politično dogajanje,
  • pretirana natančnost, ki se kaže tudi pri strogem oblačenju,
  • poudarjanje določenih (!) moralnih vrednot, morale v splošnem pa ne marajo,
  • egoistično in včasih asertistično dojemanje sveta in ljudi okoli sebe,
  • poveličevanje militarizna, totalitarizma in absolutizma,
  • sovraštvo do religij, čeprav jih v veliki meri zanimajo,
  • so ljubiteljiceklasične glasbe, opere, melodičnega rocka in metala,
  • vsaj en piflarski hobi
  • ipd.
Seveda pa so do določenih oseb te ženske lahko izjemno prijazne, so najboljše sogovorke in izjemne prijateljice. Tudi v zvezi so pripravljene narediti vse za svojega partnerja. Pogovor z njimi je definirana enota v kateri se vse odvija po določenih pravilih. Prepiri so formalni in vsebujejo veliko logike. Zmagovalca se določi po kvaliteti argumentov. Te osebe so izjemno razgledane in so zmožne uporabljati lastno pamet.
Razlaga pojava
Če preučimo Kretschmerja lahko opazimo, da te naše deklice spadajo v piknični tip konstitucije, kar nam pove, da so ekstrovertirane, hedonistične in realistične. Slednje lahko razložimo z logiko, ki jo te osebe uporabljajo, opazimo tudi, da so podvržene stvarnosti in da nasploh razmišljajo realistično. Hedonizem smo našteli zgoraj kot eno najbolj pogostih značilnosti, ki se pojavljajo pri teh osebah. Kako pa je z ekstrovertiranostjo? Zgoraj smo namreč omenjali, da smo pri obravnavanih osebah pogosto opazili zametke introvertiranosti. To lahko razložimo s Kretschmerjevo domnevo, da so piknični osebki bolj nagnjeni k bipolarni motnji kot ostali. Kot vemo gre za bolezen dveh obrazov, pri katerih se osebe, ko so podvržene eni fazi vedejo popolnoma drugače, kot če so podvržene drugi. Po drugi strani pa je to dipol, ki nam pove le to, katera od obeh skrajnosti je bolj izražena in ne v kolikšni meri. Torej za ekstroverte štejemo vse ljudi, ki so bolj ekstroverti kot introverti, v bistvu pa imajo lahko značilnosti obeh.
Pa še biološka podpora celotni teoriji: pri teh ženskah se verjetno pojavlja androgenitalni sindrom. Izpostavljene so preveliki količini moškega hormoa testosterona, ki – kot vemo – sicer v določenih fazah pospešuje rast, vendar pa jo lahko tudi zavira (kastrati7, ki so bili abjajcen v zgodnjem obdobju vedno zrastejo nad 2 metra, popolne ženske – ki skorajda nimajo testosterona – so vedno lepe in visoke). Zato so te ženske nižje in imajo razvito oprsje8. Zaradi prevelike izpostavljenosti testosteronu so razvile tudi bolj moški družbeni spol in so bolj dominantne ter agresivne. Aktibno se borijo za svoje pravice, ob enem pa so sposobne ta svoj boj tudi podpreti z logiko in razumskostjo9. Zaradi svoje višine razvijejo še večji občutek manjvrednosti zaradi katerega so še bolj podvržene svoji feministični ideji, ki jih povzdigne nad vse, s čimer zadovoljijo svoje pomanjkanje po pozornosti. Kaj delajo veliki joški tu zraven? Nimam pojma, niso pa veliki joški nikakor odveč. :mrgreen:
Objavo posvečam predragi Rozazvezdici, ki je sodelovala v moji raziskavi, in ima danes rojstni dan. Vse naj naj, tamala..evri pa seks pa dobra hrana in pijača pa čim manj težakov!!!
Lp,  Blaž


Povedano po slovensko:
  1. predvidevamo, da še vedno lahko govorimo o spolih, saj dokončno razvernotenje spolov pričakujemo šele v naslednjih letih – vir: Sikfak blog: Random blesarije I .:(nazaj):.
  2. angl. sex .:(nazaj):.
  3. angl. gender .:(nazaj):.
  4. ki pa v večini primerov svojega potenciala ne znajo izkoristiti .:(nazaj):.
  5. moški hormon .:(nazaj):.
  6. še vedno vztrajam pri mutacijah .:(nazaj):.
  7. ja, testosteron nastaja pri moških v modih .:(nazaj):.
  8. testosteron pomaga pri rasti nekaterih tkiv .:(nazaj):.
  9. kar so moške kvalitete .:(nazaj):.
No, ali pa tudi ne.
  • Share/Bookmark
5.02.2009

Klovn V – Ona

Zapisano pod epika, psihiater, sikfak avtor: sikfak

Stopala je po posušenem listju, ki je šelestelo kljub njeni suhljati pojavi. Stremela je predse s svojimi žalostnimi očmi, ki pa že dolgo niso več premogle naslednje solze. Vseeno je bila odločena, da nadaljuje svojo pot, da se ne vda bremenu, ki jo je težil in pritiskal na njen prsni koš, da jo je dušilo in grozilo, da jo bo zdaj zdaj potolklo na tla in zdrobilo s svojo srdito silo uničevalne žalosti.
Njena snežno bela obleka je plapolala v vetru, ko je tako nadaljevala svoj zasanjan sprehod po širokih planjavah pogorja, kjer si je našla svoj dom. Tu se je čutila dovolj oddaljeno od kaosa velikega mesta, od pričakovanj visoke gospode, od ostudnosti dvoličnih prevarantov in sprijenih bolnikov, ki so le še zaradi njihovega denarja in neizmernega vpliva uživali svobodo in dihali isti zrak kot ostali.
Za noben denar se ni želela vrniti. Pa sama bi že še šla, bila je vajena vsega hudega, bila je vajena mirno prenašati zajedljivo trepljanje po njenih ramenih, češ, poglej jo, mladenko, iz nje pa še nekaj bo, povsem po očetu se je vrgla. Bila je vajena prisiljenih nasmeškov, bila je vajena licemernih hinavcev, bila je vajena zahrbtnosti in preskakovanja polen, ki so letela pod njene noge.

Sama bi se še bila vrnila v tisto urbano džunglo vendar pa nikakor ni želela, da bi v takem okolju odraščala tista mala kepica, ki jo je prav v tem trenutku gledala z najbolj vdanim nasmehom, kar jih ženska premore. Ob njenih prsih je mirno počival otrok, krepak in zdrav deček zabuhlih lic in pogumnih oči. Bil je spomin, ki ji ga je v znak ljubezni pustil njen Roland.

Pogledala je gor in s pogledom sledila prvi kepici smega, ki je plesoče pristala na tleh, kjer se je spremenila v drobno kapljico vode. Življenjski krog tega delčka hadvao se je ravnokar zaključil na svoji najnižji točki in se še enkrat usmeril nazaj navzgor.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
3.02.2009

Klovn IV – Poraz

Zapisano pod epika, psihiater, sikfak avtor: sikfak

Ležal je v zatohli sobi, ki je smrdela po vlagi in odprti rani na njegovi nogi. Odprl je oči in se zazrl po umazano-belih stenah. Že nekaj časa je ležal tu, nepremično. Okreval je že nekaj tednov in v tem času ni sobe niti enkrat zapustil. Gledal je, kako se v okoli njega izmenjujejo njegovi kompanjoni, doktor in Lois. Ni se mogel odločiti koga sovraži bolj, njih, njega, njo ali samega sebe. Pogledal je ven, v tej mali gorski vasici se je vse pripravljalo na dolgo in temačno jesen. Iz krošenj, ki so mirno poplesavale v vetru je vsake toliko odpadel kak list, zdaj že prijetno rumene ali rdeče barve.
Ko je bil čisto sam je večkrat razmišljal o sebi. O tem iz kje je prišel, kje je in kam gre. O zlato-rumenem klasju na neskončnem polju, o skrušenem pogledu uboge starke, ki je cele dneve garala, da sam ni bil lačen, o tigrih in žalostnih klovnih. Razmišljal je o Lois in o vseh padlih na ulicah. Razmišljal je o zmagi in o vsem lepem, kar bi uspela prinesti. O ljubezni pa o smislu vsega tega. Vendar pa ni uspel ubežati eni in edini misli, ki ga je venomer pestila kot zla slutnja muči nečisto vest. Poraz. Nikakor se ni mogel sprijazniti z idejo, da je bil poražen. In se tudi ni hotel. Zanj poraz ni obstajal. Bil je mož časti in ni trpel že same misli na to, da bi se vdal.
Lois, ki je Rolanda še predobro poznala je vsak dan bolj trpela ob pogledu na njegovo namrščeno čelo in uplahlo lice. Videla, čutila, vonjala, slišala in sumila je jezo v njem, ki se je počasi prebujala in rasla v nepremagljivo silo. Celo zanjo.
Vsakič preden je stopila v sobo si je tako obrisala solze iz lic in si nadela pogumen nasmešek, ki pa še zdavnaj ni bil prepričljiv. Vendar Roland vsega skupaj sploh ni opazil. Zamišljeno je bolščal v stene male sobice in se zanjo sploh ni zmenil. Poraz ga je bil tako zaslepil, da je postal nezmožen videti vse pomembne stvari, ki so se dogajale okoli njega. Čeprav mu je Lois želela neštetokrat povedati je ni nikoli prav zares poslušal. In tako je odnehala, žalostno povesila oči in stisnila njegovo roko, še preden je lahko prišla do tistega, kar mu je pravzaprav želela povedati.

V srce

Neke hladne jesenske noči se je opirajoč se na berglo odpravil ven. Stran od male sobe z umazano-belimi sobami in oknom z melanholičnim razgledom. Odpravil se je proti gozdu in se na neki jasi sesedel ob deblo nekega drevesa. Zagledal se je v zvezde, v katerih je iskal uteho v težkih časih že odkar sta se prvič ljubila pod milim nebom. Tokrat je bila noč še posebej svetla, tako da zvezd skorajda ni bilo videti. Odmaknil je pogled iz neba na svoje roke, ki so počivale na njegovem kolenu, v njih pa se je skrival nož, ki ga je bil pred tem potegnil iz svoje torbe. Sijaj pobesnelih pa vendar še vedno tako lepih oči se je kovinsko odbil od jeklenega rezila, ostrega kot britev. Prisegel bi lahko, da je slišal jek, ko sta se srečali ta neverjetna svetloba in hladna kovina.
Hladna kovina, ki je v naslednjem trenutku predrla kožo. Predrla tisto šibko obrambno linijo, ki jo je še držal pred silami smrti. In se je nato zarila v meso, vedno globlje in globlje, dokler se ni naposled ustavila nekje globoko v notranjosti. Pot nazaj je pospremil droben curek krvi in tih vzdihljaj. Zazrl se je spet navzgor proti zvezdam in še enkrat pomislil nanjo. Pomislil na to, kako lepo mu je bilo z njo in koliko lepega bi ju še čakalo, če le ne bi prišlo do tega. Tako je ostal brez časti, brez noge, ubežnik v svoji lastni domovini. Ni se mogel sprijazniti s tem. Smrt, ki je prišla nekaj minut kasneje je bila zanj olajšanje. Ne ono stran ga je pospremila misel nanjo.

Našli so ga naslednji dan, nedaleč od hiše, ki mu je nudila zavetje in toplino doma. Lois trupla ni želela videti. Zaprla se je v eno izmed sob in nekaj dni kasneje prišla ven, da bi na njegov grob položila cvetje. Čeprav ga je neizmerno ljubila, ga je v tistem trenutku prav toliko tudi sovražila.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
2.02.2009

Klovn III – Upor

Zapisano pod epika, psihiater, sikfak avtor: sikfak

Ona

Gladala ga je, kako se počasi sprehaja po stanovanju in med tem oblači njej najljubšo majico. Zjutraj ji je vedno dišal še posebno lepo. Stežka je vstala iz postelje in se prebila do kopalnice, kjer si je z malo vode osvežila obraz. “Boš kavo?” ga je vprašala in zlila dve skodelici vroče vode v posodico. Prižgala je štedilnik in se usedla na stol v jedilnici. Premišljevala je tedaj o vseh lepih stvareh, ki sta jih doživela odkar sta se tistega večera odpravila na tisto jaso. Pozabila je že na začetno zmedo, ki jo je vnašal v njuno zvezo pa na vse tiste male, danes tako nepomembne prepire, ki sta jih imela. Srečna je bila, ko ga je videla takole. Roland je ob njej dobesedno odraščal. Privajal se je nanjo in jo počasi spoznaval. Vsak delček nje mu je bil všeč in vsako sekundo je bila njegova ljubezen do nje močnejša. Navadil se je bil ljudi, vedel je, da ji bo tako ugajal. Pozabil je na težavno otroštvo, na udarce in kričanje, zdaj je imel njo. Njo, ki je bila lepa in dobra z njim. Bila je vse, kar je potreboval in mnogo več. Vsak njen nasmeh je v njem zbujal tisti poseben občutek, za keterega bi naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Ni je maral gledati žalostne, zato se je vsak dan znova potrudil, da bi ji bilo lepo. In njej je ugajalo, ko ga je lahko razvajala s svojim širokim nasmeškom.
Vrgel je dve žlici kave v posodo, premešal in postavil nazaj nad ogenj. Napolnil je obe skodelici do roba in jima postregel vročo in dišečo omamo. Nasmehnil se je in jo nalahno poljubil na ustnice.

Na ulicah

Vendar pa je nasmeh kaj hitro zbledel, ko so se po vseh večji mestih začeli nemiri. Stroga diktatura je aktivirala ljudstvo, da so se žačeli zbirati in glasno pozivati k odstopu vladujočega režima. V krčevitih poskusih, da bi se ohranil mir je bilo na ulice poslanih nešteto tankov in vojakov ter policije. Vendar pa so bili uporniki vztrajni v svojih namerah.
Vodil jih je Roland, prepričan, da je še upanje v človeški svet, da se posameznik še lahko spremeni na bolje. Ni verjel v nadzor, policijsko oblast, pretepanje in mučenje. Sovražil je zatiranje svobode, še tiste zadnje bilke, ki se je je lahko španski državljan oprijel v tem zatirajočem odnosu države do njega. Srdito se je boril z vsakim nasprotnikom, ki se mu je zoperstavil, saj se mu je zdel njegov cilj plemenit. Vse kar je želel doseči je bila moralna zmaga nad svojim očetom, nad njegovo diktaturo in udarci. In izražal jo je tokrat na ulicah. Z molotovko v eni roki in vžigalnikom v drugi. Odločen, da pokoplje še zadnjo oviro na poti do svobode. Svoje svobode.
Tekel je po cesti in s svojo mogočno pojavo sejal strah med nasprotniki. Potolkel je bil pred tem nekaj policistov s svojo močno pestjo in se tako prebijal skozi množice civilistov in vojakov do skupine tankov, ki so stali na sredi trga pred katedralo. Bil je odločen, da bodo do večera v plamenih. V plamenih zmage. Zmage nad diktaturo in njegove osebne zmage.
Petelin je z veliko silo udaril po vžigalni kapici naboja. Smodnik, ki se je pri tem vnel je s svojo eksplozivno močjo potisnil kroglo po cevi navzdol. Še preden je Roland uspel zaslišati zvok poka pištole je občutil pekočo bolečino v stegnu, ki ga je za nekaj trenutkov popolnoma ohromila. Klecnil je a se je že v naslednji sekundi spet pobral in počasi stopal naprej. Prižgal je molotovko in jo zalučal v notranjost tanka. Prvi od šestih tankov je končal v plamenih, ko je Roland omahnil pod drugim strelom.
Ovedel se je nekaj se je nekaj ur po tem. Prijatelji so ga bili zvlekli v varno zaklonišče, kjer so mu oskrbeli obe rani. Nadenj je glavo sklanjala Lois, prelepa Lois s sledmi solz po licih, ki ga je, ko se je prebudil začela poljubljati po obrazu in točiti solze veselja.

Zunaj so vojaki slavili zmago. Množice so se razbežale pred streli in tanki. Po tleh so ležala trupla, nekatera zadeta, druga pregazena od tankov. Nekaj policajev je hitelo pokrivati mrtve upornike z rjuhami, spet drugi so lizali svoje rane nekje na varnem. Ko je Roland izvedel za umik ni mogel skriti svoje jeze. Razočaral je samega sebe in celotno špansko ljudstvo. Še najbolj pa je razočaral Lois. Dlje od resnice ne bi mogel biti.
Doktor, ki ga je pregledal se je odkašljal, kot da bi mu bilo nerodno, potem pa je izpod svojih brčic, ki so zbujale nezaupanje v prisotni družbi, gromko naznanil, da bo potrebno nogo amputirati. Lois je še močneje stisnila Rolandovo roko, kot da bi ga hotela odvleči stran in ga skriti nekam na varno. V resnici svet za njiju že dolgo ni bil več varen.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
31.01.2009

Klovn II – Trenutek

Zapisano pod psihiater, sci-fi, sikfak avtor: sikfak

Med vožnjo v glasnem in tresočem se tovornjaku, prekomerno naloženemu s težkimi kletkami in zdaj spet divjimi živalmi, je glavo naslonil nazaj na oguljeno naslonjalo sedeža in se ozrl na levo proti vozniku, ki je med glasnim smehom opisoval svoje življenje v cirkusu. Bil je to že star gospod pa vedndar poln življenja in izkušenj. Nasmehnil se je kosmati pojavi, ki ga je priučila dela s tigri. Bil je to en redkih ljudi, ki jim je Roland toliko zaupal, da je ob njih pozabil na svoje sovraštvo do človeške rase. Drugi je bil skromen, bolehen klovn, ki je v cirkusu našel svoj mir, svoje ideale. Živel je poprej življenje polno poklicnih tveganj, hazarderstva in razuzdanih zabav. Vse dokler ni nekega dne zaklenil svojega stanovanja, predal svoje podjetje družabniku in se pridružil cirkusu. Iz nesrečnega človeka se je tako čez noč spremenil v veselega in predvsem preprostega posebneža.

“Ha, veliko mesto, kaj praviš! Si kdaj bil v velikem mestu? Boš videl, to je nekaj fantastičnega. To je tako veliko, da si tudi predstavljati ne moreš!”

Tiho je prikimal in glavo spet obrnil bolj na desno. Gledal je pokrajino, ki je počasi drsela mimo in počasi potonil v spanec. Sanjal je o veličastnih poljih žita, ki poplesavajo v hladnem vetriču. Sanjal je ubogo starko, ki počasi okopava zemljo in s stiskanjem dlani preganja bolečino.

Veliko mesto

Mimo je bila že četrta predstava odkar so prišli v mesto. Ni si ga še ogledal, saj je sovražil množico in se je je ob enem bal. Izogibal se je mest, ki so bila preveč obljudena, že vse odkar je zaradi vseh očitujočih pogledov prenehal hoditi na tržnico v svoji vasi. Večere, ko so ostali zapustili prizorišče in se zabavali v mestu, je preživel zvit v klobčič ob Cyrusovi kletki. Mislil je na njo in njene svetleče kodre.
Naslednjega dne, ko je zaključil z zadnjo predstavo pa ga je čakala tam. Tokrat ni le stala in zrla v njegove oči, z roko mu je nakazala naj pride bližje. Sprva je obstal kot vkopan, potem pa mi je le uspelo usmeriti prvi korak k njej. Sledil je še en in še en, dokler ni njegova sključena postava spet dobila svoje prvotne veličastnosti. Ko je prišel do nje mu je rekla naj ji sledi. Tiho sta napravila prvih nekaj korakov, on ji je sledil s spuščeno glavo. Ogovorila ga je in on ji je odgovarjal. Tako sta nadaljevala pot, počasi se ji je približeval, dokler nista naposled hodila drug z drugim ob strani. Usmerila sta se iz mesta, stran od vrveža ulic, ki se je počasi umikal noči. Na nebu so se začele svetlikati posamične zvezde, ki so postajale vse večje in vse svetlejše, ko sta zapuščala svetlobo in smog mesta. Našla sta si gozdno jaso in se ulegla na rosno travo. Stisnila se je k njemu, da bi jo pogrel potem pa mu je govorila o zvezdah. Poslušal jo je z neverjetno vdanostjo, medtem ko je ona vpijala njegov tako posebni vonj. Zanjo je bil divjak, posebnež, ki se ni uklonil pravilom in normam človeškega sveta, in zato ji je bil tako zelo zanimiv. Nagnila se je nadenj in ga poljubila. Pograbila je njegovo roko in jo potisnila ob svoje prsi. Pogledala ga je v njegove velike oči in počasi razdrla čop, da so prameni njegovih las nežno padli na njena ramena in vzbudili vse njene čute. Slekla je njegovo majico in se z nohti zarila v temno kožo na njegovem mišičastem trupu. Sklonila se je k njegovemu ušesu in mu med polglasnimi vzdihi povedala, da si ga želi. Da si ga želi za vedno in da želi z njim. Počasi je z roko segla proti njegovim hlačam in odpela gumbe, enega za drugim. Hlače je počasi potisnila po njegovih stegnih, dokler ni osvobodila njegove moškosti. Glasno je zavzdihnila in se odločila še nekoliko izzivati. Roland se je pod njo predajal njenim nežnim rokam na eni strani in mokri travi na drugi. Vodila ga je vse višje in višje, tako da je glasno zaječal. Nagajivo se je nasmejala, saj je vedela, kako zelo ga muči, potem pa je nabrala svoje krilo na svojih bokih in se predala pravim užitkom. Nežno se je zibala in ga opazovala, dokler ni v trenutku naslade skrčila vseh mišic na vratu in pogledala gor, proti zvezdam. Odplavala je za nekaj trenutkov stran od njega dokler ju ni orgazem spet združil v eno. Padla je s svojim trupom na njegovo mokro telo in se počasi umirjala v njegovem objemu.

Želela si ga je ob sebi, vedela je, da si ga vedno bo. Ljubila ga je že od tistega pogleda naprej. Skupaj sta pobegnila, on od sovraštva do ljudi, ona pa od velikih pričakovanj. Vse kar je želela je malo miru. Malo miru z njim.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
29.01.2009

Klovn I – Cirkus

Zapisano pod epika, psihiater, sci-fi, sikfak avtor: sikfak

Roland je mlad, postaven fant. Lep in z milim pogledom, ki priča o njegovi nedolžni duši, hkrati pa izkazuje neverjetno sovraštvo do človeka. Lois je samozavestna in ponosna mladenka. Očarljiv je njen pogled in dih jemajoča njena postava. Na daleč se kaže njen neizmeren intelekt in predanost estetiki. On je star 18 let, ona je kako leto starejša.

To je njegova zgodba. Bila je njena pa je jo nemarno okradel.

On

Rodil se je v mali španski vasici ob vzpetinah veličastnega gorovja. Vse naokoli, kamor je segal pogled, je vladala suša in neizmerna žitna polja, ki pa nikoli niso obrodila dovolj bogato, da bi pregnala lakoto. Roland je bil le še eden v nizu otrok, ki so cele dneve preživljali po zaprašenih poteh med temi polji, se lovili in igrali, zvečer pa so ob soju medle luči izza vrat opazovali neskončne prepire med očetom in materjo. Kadar je bil oče seveda doma.
Bil je namreč mornar na veliki trgovski ladji. Večino časa je bil zdoma, na morju ali pa v pristaniščih, kjer je ves zaslužen denar bodisi zapil, bodisi zapravil za divji, neobrzdan seks s prostitutkami in svojimi ženskami, ki so se za časa njegovega obiska ločile od moža in otrok ter živele zabavljaško življenje po pristaniških beznicah in motelih.
Mater je bila revna delavka. Na posestvu bogatega kmeta je vsak dan na vročem soncu in suhem zraku okopavala presušeno zemljo, da bi ta obrodila vsaj tistega nekaj živeža, da se skupnost ne bi izstradala. Za bedno mezdo je vstajala zgodaj in domov prihajala dovolj pozno, da je zmogla le še skuhati večerjo, potem pa je padla na posteljo in v krčih zaspala. Bila je dobra ženska, vendar pa se je je držala smola. Bolehala je namreč za kroničnim artritisom, ki je počasi načenjal prste na njenih rokah in zapestja. Vihteti motiko je bilo zato zanjo vsak dan nov izziv.
Mali Roland je bil vajen gladu, sramote in udarcev. Oče ga je vedno večkrat pretepal, ko se je vračal domov iz svojih potovanj. Vsak dan je na sebi občutil obtožujoče poglede sovaščanov, češ, poglej ga pankrta, mater mu po cele dneve poležava doma, oče pa je tako ali tako vseskozi odsoten. In bog si ga vedi, kaj počne tam na ladji. S sklonjeno glavo se je torej potikal po mestu, dokler se podobne miselnosti niso nalezli tudi njegovi vrstniki. Od takrat se po mestu ni več sprehajal. Vsak dan je zahajal v stari mlin ob presušeni strugi, kamor že dolgo ni stopila človeška noga. Lepo mu je bilo tam, umikal se je od ljudi in od groznih misli, ki so se mu vsak dan podile po glavi. Spremljal ga je njegov najboljši in edini prijatelj – štirinogi kosmatinec Pan.
Nekega dne, ko mu tudi ta uteha ni več zadostovala, je pobegnil od doma in taval po dolini, dokler se ni naposled pridružil potujočemu cirkusu, kjer sta mu bila zaupana dva mlada tigra. Od Pana se ni poslovil. Upal je, da ga bo še kdaj videl, čeprav se ni nikoli več hotel vrniti.

Ona

Bila je hčer bogatega znanstvenika in lepotice iz sveta glasbe, sedaj že davno upokojene. Njena blesteča kariera solistke na čelu je davno tega iz čiste ljubezni in predanosti prerasla v obvezo in kasneje v neizmeren napor. Po poroki je glasbo opustila in uživala življnenje bogate meščanke. On je, za razliko od nje užival v delu. Celo bolj kot v družinskem življenju. Medtem, ko je njegova ljubezen do dela vsak dan bolj rasla in se krepila, mu je družina predstavljala breme in moralno obvezo, ki mu je bila samo v napoto. Žena je iz ljubice prerastla v strošek, otrok pa iz vedno nasmejane kepice v mlado damo, ki mora vsekakor naslediti očetovo znanstveno delo.
Pritisk nanjo je bil velik, ljubezni pa ni že nekaj časa dobivala nikakršne. Vendar je bila vsega tega vajena. Odrasla je v normalno a vendar v vseh pogledih posebno dekle. Bila je samosvoja, daleč pred svojimi vrstniki, pametna razgledana, nasmejana ampak nikoli vzvišena. Na kraj pameti ji ni prišlo, da bi se za sekundo počutila večvredno. Boljšo od ostalih. Če kaj, potem ni želela postati taka kot sta bila njena starša.
Čez teden je živela v dolgčasu velemesta obkrožena z nešteto knjigami in starimi ploščami, za vikend pa so se z družino ponavadi odpravili v njihovo vilo na obali.

Tiger

Stala je pred malo belo kabino okrašeno z rdečimi črtami. Majhni debelušni prodajalki je izročila denar, v zameno zanj pa je prejela karto za današnjo predstavo. In preostanek drobiža s katerim je kupila veliko sladkorno peno. Prodajalec se ji je lepo zahvalil, se nasmehnil in opazoval prikupno dekle, kako si oblizuje prste, ki so postalaji vse bolj sladki in lepljivi. Prebzel ga je njen dovrosrčen nasmešeh, nagajiv a vsekakor ne naiven.
Sprehodila se je mimo kovinske ograje, ko ga je zagledala. Temnega, postavnega mladca s tigrom na povodcu. Zdel se ji je lep. Izjemno lepo pravzaprav. Gledala je v njegove velike oči, ki so izžarevale moč in kontrolo. Ko ju je videla skupaj s tigrom, ki ga je vodil proti kletki je občutila njegovo neverjetno karizmo. Ni mogla določiti, kdo se ji zdi bolj veličasten. Pokorni tiger ali njegov lepi gospodar. Usta so se mu razlezla v širok nasmešek in pokazale vrsto snežno belih zob. V svoji dilemi se je odločila zanj. Ja, definitivno je bil bolj veličasten od tigra, ki se je sedaj zamotil z malo gumijasto žogico. In on se je odločil za njo. Prvič po dolgem času je čutil, da lahko nekomu zaupa. Pozornost je preusmeril nazaj na tigra, ki se je bil razigrano zagnal proti izviru vonja po hrani. Ko ga je ukrotil in pogledal nazaj k ograji nje že zdavnaj ni bilo več.
V dvorani je opazovala njegove spretnosti in popolno zaupanje, ki ga je gojil do obeh živali. Oba tigra sta bila popolnoma poslušljiva in pokorna. Z njima je bil že celo njuno življenje in bila sta mu bližje kot kdorkoli.

Kmalu za tem se je ona odpravila domov, on pa je pomagal pri natovarjanju kletk na tovornjake in podiranju šotorov. Cirkus je zapustil malo obmorsko vas, zdelo se je da za vedno, ona pa se tudi nekaj časa ni več vrnila.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark