12. Julij, 2008

Stereotipen pisec

Stereotipen pisec sem. Sedim v lokalu v mirnem predelu Ljubljane. V bistvu sedim pred lokalom, ker med ustnicami valjam tisti ogaben cigaret, katerega sem ukradel iz škatle, ki sem jo kupil za prijateljico. Opazujem ljudi in se poskušam spomniti, kaj za vraga sem že premišljeval takrat, ko sem sedel na polici, strmel v noč in poslušal simfonijo žabjih napevov in oglašanja čričkov.

V roke vzamem svinčnik, prilega se, kot da bi bil narejen posebno zame. Kjer se dotika kože na členkih palca in sredinca je le-ta poroženela in utrjena. Dolge mesece me je spremljal povsod. V žepu usnjene jakne, zdaj ko so dnevi toplejši me spremlja v žepu hlač. Nerodno, pa vendar.

Končno dobim kavo. Najboljša espresso kava v mestu. Illy avtomati delajo čudeže. Zadiši mi pod nosom, ko vanjo v zastrašujoči rutini stresem vrečko sladkorja. Da, brez kave me ni. In brez mene ni mojega pisanja. Še ena pisateljeva stereotipna lastnost.

Blok, ki se odpre pred mano zadiši po neštetih krajih. Povsod je že bil z menoj. Na strehi, na okenski polici, na pokrovu avtomobila sredi gozda, ki diši po sveže podrtih smrekah. Spomnim se, kako žge razbeljeno vetrobransko steklo v hrbet in kako odrešilne so bile tiste dežne kaplje. Sicer ne maram dežja . Mi je pa všeč prvinski vonj narave, oprane od dežja. Pizda, zakaj se potem ne morem spomniti zvena tistih čričkov? Nekdo se mora igrati z mano. Le zakaj bi drugače imel sposobnost pisanja, blok in svinčnik, dobrega spomina pa ne? Skoraj prepričan sem, da se bom spomnil, ko se vrnem na tisto polico. In popolnoma sem prepričan, da bom pozabil, ko spet zlezem z nje.

Jebiga, diktafon bi me naredil že preveč stereotipnega. Le kdo bi potem vztrajal pri branju?

Ena stvar pa na mojem pisanju ni stereotipna. Nimam vzgleda med pisatelji. Sicer dosti berem. Še več sem, ko sem imel več časa (recimo rajši, ko sem si ga znal bolje razporedit). Ampak pozabljam. Pozabljam, kakšen je bil slog, pozabljam citate, pozabljam besede. Ostane sporočilo. Bolje, ostane tisto, kar je ostalo od sporočila, ko sem iz njega črtal vse moralne nauke.

Ne maram morale, ker ne maram, da me kdorkoli nadzoruje. Ne maram dvoličnih hinavcev in predvsem, ne maram boga. Ne maram stvari, ki definirajo človeški svet. Najbolj, gledano na to kategorijo, sovražim redarje s kaznimi za parkiranje in politike. Rdeči so po vojni naredili eno napako. Da niso likvidirali vseh belih. OK, dve. Lahko bi odstranili še sami sebe. Tiho, z enim strelom skozi možgansko deblo. No ja, ni tiho, je pa hitro in dokončno. Všečno.

Obožujem ironijo. Še ljubši mi je sarkazem. Rad sem skeptičen in še rajši sem pijan. Dobre volje, kakopak. Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Brez skrbi, tudi na ta citat bi bil pozabil, če se ne bi nanj spomnil prav vsak dan s tistim poželjivim pogledom, ki ga premore le mali otrok, ko ga pritisneš na nedrje. Ali pa je bil to adolescenten mulc, zadet od podivjanih hormonov. Ne vem več, sem pozabil. Kot ste opazili obožujem zastranitve. Drugo veselje so mi preobrati. Najbolj od vsega pa obožujem stvari, ki se niso uklonile človeku, stvari, ki so zmožne z menoj prestopiti mejo med tem svetom in tistim mojim. Tistim z malimi, homoseksualnimi, roza poniji. Lahko bi rekel, da do svojega psa in podgane in do vseh štirih malih pajkov (čeprav enemu ne kaže dobro – visoka starost in agresiven artritis) gojim globlje prijateljstvo kot do ljudi. Ljudje so pokvarjeni in zlobni. Pa ne nagonsko, to bi bilo znosno. Ljudje so zavedno in načrtno pokvarjeni in zlobni.

Še en cigaret (ali sem že omenil, da se odvajam?). Moram na šiht. Na enega od tistih šihtov, ki so sami sebi namen. Ne, ne, ta ima namen. Namen, da spravi ob živce največje možno število ljudi. Tudi do 100 na dan. “Dober dan gospod, ali bi želeli, da vam pripravim brezplačen in neobvezujoč.. ..in po teh dveh minutah, brezplačnih in neobvezujočih, vas bo poklical še sodelavec in vas posiljeval z nakupom.. Kaj hočemo, ko smo pa najcenejši, kajne, gospod?” No, na vam povem, da na drugi strani linije niti ni tako iritirajoče. Mater, kako sovražim to besedo! Iritirajoče. Še Fetalija za trenutek zasovražim, ko jo uporabi.

Spet bom zamudil. Pri sklerozni šefici to še ni problem, pri super naprednem “štempljanju” preko elektronske pošte pa že zna biti. Preden grem vam zaželim le še obilico prijetnega branja (beri: da me čaz kak mesec ne zmede kaka baba ali pa nova drastična podražitev naftnih derivatov, kar bi lahko sprožilo moj nadležen stil pisanja). Pičim zdaj, lepo se imejte, dragi moji sikfaki, ki tole berete.

Blaž.

  • Share/Bookmark